V nadaljevanju preberite:

Britanski otok je v teh dneh in tednih postregel s kar dvema velikima spektakloma. Oba sta s svojim bliščem in pompom k pozornosti privabila več deset milijonov gledalcev – najbrž ste oba vsaj s koščkom očesa ujeli tudi bralci teh vrstic. A ne le odmevnost. In ne le to, da so na obeh slavjih tako ali drugače »okronali« lavreata in da je bila takšna ali drugačna glasba obakrat nezanemarljiv del praznovanj. Dogodka prav zanimivo družijo tudi njune »ključne besede«, ki so bile na obeh praznovanjih začuda podobne: mir, sožitje in ljubezen.

Kljub tej podobnosti bi si bila nedavna spektakla le težko bolj različna. Še sveže kontrastne podobe iz obeh slovesnosti se kar same od sebe ponujajo v gnetenje družbenim komentatorjem. Z nekaj malega značilnega publicističnega pretiravanja je mogoče reči, da to nista bila le dva … dogodka med dogodki pač. Ne. V teh dveh slovesnostih in njuni zares kričeči kontrastnosti se – takšna je stava tega zapisa – s komaj vzdržno neposrednostjo in povednostjo razkriva sámo jedro naših političnih, družbenih, intelektualnih in kulturnih razhajanj.