Desetkrat zadovoljnejši?
Koalicija pri stanovanjih cilja visoko, zgledovala bi se po najsvetlejšem vzoru, Dunaju.
Odpri galerijo
Resna stanovanjska politika ni zastonj. Foto Shutterstock
Če bo koalicijska pogodba sledila osnutku, bo za novo vlado poseben izziv tudi reševanje stanovanjske problematike mladih. Pa očitno ne le njih. Glede na enega od napovedanih ukrepov ni povsem jasno, ali se Slovencem odpira sezam, ali je nekdo hote ali nehote povzdignil obljubo na rob verjetnega.
Sestavljalci osnutka v poglavju o participaciji, stanovanjski politiki in zaposlovanju mlajše generacije zagotavljajo, da bodo politiko Stanovanjskega sklada RS preusmerili v gradnjo javnih najemnih stanovanj, proračunska sredstva za stanovanja pa bodo do konca mandata dvignili na 0,4 odstotka BDP. Če to prevedemo v razumljivejše absolutne številke in če upoštevamo, kolikšen bo po napovedih vladnega Urada za makroekonomsko politiko in razvoj BDP v letu 2020, je to okroglih 200 milijonov evrov! S takim proračunskim vložkom na stanovanjsko področje bi se v resnici lahko Slovenija pomešala med države EU, ki zgledno skrbijo za bivanjski standard državljanov. Vsaka čast!
Zdaj smo namreč daleč od zglednosti. Po znanih podatkih slovenska država vlaga v stanovanjsko področje desetkrat manj, približno 0,04 odstotka letnih javnih izdatkov, medtem ko članice EU namenijo povprečno 0,5 odstotka v stanovanjsko gradnjo in 0,4 odstotka v stanovanjske subvencije. Slovenija je v preteklosti samo trikrat namenila proračunski denar za gradnjo stanovanj (prek dokapitalizacije SSRS, ki je izvajalec njene stanovanjske politike), in to v letih 2006 do 2008, dvakrat po 12 milijonov in enkrat 5 milijonov evrov. Zadnjih deset let pa nenehno poslušamo, kako je v tem pogledu mačehovska in neevropska, primanjkljaj primernih (posebej javnih najemnih) stanovanj pa iz leta v leto raste. Državni stanovanjski sklad je v nasprotju z občinskimi sicer kapitalsko močan in likviden, a v zatohli, neambiciozni politični klimi, ob zdavnaj preživeti regulativi ni dobil ustreznega poriva. Ker se stanovanjska vrzel širi, pa zdaj njegovi smeli strateški načrti pridobivanja novih najemnih stanovanj daleč presegajo vsoto denarja, ki je na voljo.
Za boljše razumevanje: po anketi stanovanjskega sklada v letih 2016 in 2017 v Sloveniji manjka več kot 9000 javnih najemnih stanovanj. Za odpravo tega primanjkljaja bi po ocenah potrebovali okoli 900 milijonov evrov, da bi nato vzdrževali primerno ponudbo, pa še po 100 milijonov na leto. Ko je direktor SSRS Črtomir Remec pred časom v pogovoru za Delo pojasnjeval iz potreb izhajajočo strategijo sklada, je dejal, da na proračun pač ne more računati, zato bo moral za izvedbo do leta 2025 (dotlej naj bi število javnih najemnih stanovanj zraslo na 10.000) poleg lastnih skladovih prostih sredstev vpreči še (poceni) tuje kredite. Sklad se namreč lahko zadolži do 30 odstotkov kapitala, torej za okoli 150 milijonov evrov, pri čemer pa mora ob lastnih naložbah finančno servisirati še lokalne stanovanjske sklade. Ti silni milijoni so torej enkratni dogodek.
Če se vrnemo v izhodišče: to, kar država iz proračuna zdaj namenja za stanovanjsko politiko, so v glavnem subvencije neprofitnih oziroma tržnih najemnin, financiranje gradnje stanovanj pa je prepuščeno SSRS, zraslem iz kupnin od privatizacije nekdanjih družbenih stanovanj. Kot je mogoče razumeti, koalicija cilja precej više, zgledovala bi se celo po najsvetlejšem vzoru, Dunaju, in njegovi izjemno učinkoviti stanovanjski politiki. Ampak – če bi se hotela približati vsaj evropskemu povprečju, bi morala zagotoviti stalen sistemski vir financiranja. Pri 0,4-odstotnem deležu BDP bi to pomenilo 200 milijonov evrov – vsako leto.
Nepremičninski davek čaka na nove odločevalce: v strokovnih krogih je večina vprašanj že usklajenih, a jih je treba še soočiti s politiko, ki prihaja na položaje.
Sestavljalci osnutka v poglavju o participaciji, stanovanjski politiki in zaposlovanju mlajše generacije zagotavljajo, da bodo politiko Stanovanjskega sklada RS preusmerili v gradnjo javnih najemnih stanovanj, proračunska sredstva za stanovanja pa bodo do konca mandata dvignili na 0,4 odstotka BDP. Če to prevedemo v razumljivejše absolutne številke in če upoštevamo, kolikšen bo po napovedih vladnega Urada za makroekonomsko politiko in razvoj BDP v letu 2020, je to okroglih 200 milijonov evrov! S takim proračunskim vložkom na stanovanjsko področje bi se v resnici lahko Slovenija pomešala med države EU, ki zgledno skrbijo za bivanjski standard državljanov. Vsaka čast!
Zdaj smo namreč daleč od zglednosti. Po znanih podatkih slovenska država vlaga v stanovanjsko področje desetkrat manj, približno 0,04 odstotka letnih javnih izdatkov, medtem ko članice EU namenijo povprečno 0,5 odstotka v stanovanjsko gradnjo in 0,4 odstotka v stanovanjske subvencije. Slovenija je v preteklosti samo trikrat namenila proračunski denar za gradnjo stanovanj (prek dokapitalizacije SSRS, ki je izvajalec njene stanovanjske politike), in to v letih 2006 do 2008, dvakrat po 12 milijonov in enkrat 5 milijonov evrov. Zadnjih deset let pa nenehno poslušamo, kako je v tem pogledu mačehovska in neevropska, primanjkljaj primernih (posebej javnih najemnih) stanovanj pa iz leta v leto raste. Državni stanovanjski sklad je v nasprotju z občinskimi sicer kapitalsko močan in likviden, a v zatohli, neambiciozni politični klimi, ob zdavnaj preživeti regulativi ni dobil ustreznega poriva. Ker se stanovanjska vrzel širi, pa zdaj njegovi smeli strateški načrti pridobivanja novih najemnih stanovanj daleč presegajo vsoto denarja, ki je na voljo.
Za boljše razumevanje: po anketi stanovanjskega sklada v letih 2016 in 2017 v Sloveniji manjka več kot 9000 javnih najemnih stanovanj. Za odpravo tega primanjkljaja bi po ocenah potrebovali okoli 900 milijonov evrov, da bi nato vzdrževali primerno ponudbo, pa še po 100 milijonov na leto. Ko je direktor SSRS Črtomir Remec pred časom v pogovoru za Delo pojasnjeval iz potreb izhajajočo strategijo sklada, je dejal, da na proračun pač ne more računati, zato bo moral za izvedbo do leta 2025 (dotlej naj bi število javnih najemnih stanovanj zraslo na 10.000) poleg lastnih skladovih prostih sredstev vpreči še (poceni) tuje kredite. Sklad se namreč lahko zadolži do 30 odstotkov kapitala, torej za okoli 150 milijonov evrov, pri čemer pa mora ob lastnih naložbah finančno servisirati še lokalne stanovanjske sklade. Ti silni milijoni so torej enkratni dogodek.
Če se vrnemo v izhodišče: to, kar država iz proračuna zdaj namenja za stanovanjsko politiko, so v glavnem subvencije neprofitnih oziroma tržnih najemnin, financiranje gradnje stanovanj pa je prepuščeno SSRS, zraslem iz kupnin od privatizacije nekdanjih družbenih stanovanj. Kot je mogoče razumeti, koalicija cilja precej više, zgledovala bi se celo po najsvetlejšem vzoru, Dunaju, in njegovi izjemno učinkoviti stanovanjski politiki. Ampak – če bi se hotela približati vsaj evropskemu povprečju, bi morala zagotoviti stalen sistemski vir financiranja. Pri 0,4-odstotnem deležu BDP bi to pomenilo 200 milijonov evrov – vsako leto.
