Prenova športa v šolah da, kaj pa na univerzah?
Kot vemo, v Sloveniji poteka javna razprava o prenovi vzgoje in izobraževanja v šolskem okolju. Ko se to zgodi, se vedno zbere skupina strokovnjakov in pedagoških modrecev, ki usmerjajo in načrtujejo vzgojno-izobraževalno delo v šolah za prihodnje generacije. Prenova naj bi potekala v duhu sedanjega časa, z vključevanjem sodobnih spoznanj in izsledkov različnih strokovnih in znanstvenih področij, ki bi morala zanimati šolajočo se mladino in prihodnje generacije. Prihodnost naj bi torej gradili na mladih, so nas učili, zato naj bi poskrbeli, da bi se slovenski rod bogatil ne le z védenjem in znanjem, marveč tudi z vitalnostjo in krepostjo. Prof. Drago Ulaga, starosta športnih pedagogov, je učil: »Kaj nam pomaga briljantni um, če prebiva v telesu, ki ni za rabo.«
Najbrž danes ni več potrebe po predstavljanju izsledkov številnih študij in raziskav, ki potrjujejo tezo o uravnoteženem razvoju mladih generacij v vseh njenih razsežnostih, torej biopsihosocialni, duševni in duhovni. O sedanji prenovi vzgoje in izobraževanja v našem šolskem sistemu in v povezavi s športom oziroma športno vzgojo je v obširnem članku tehten razmislek predstavil dr. Silvo Kristan (Objektiv, 30. marca 2024). Z navedenim se predvsem zaradi dobrobiti otrok in mladine ter podkrepljenih strokovnih spoznanj povsem strinjamo. S tem naj bi bili postavljeni temelji za pridobivanje osnovnih znanj, védenj in izkušenj s področja športa oz. športne vzgoje, na katerih naj bi potem gradili tudi v srednjih šolah in nadaljevali na univerzah. Zelo koristno bi bilo, če bi reformatorji oz. prenovitelji upoštevali ta tehtni in argumentirani prispevek kritično in ustvarjalno razmišljujočega profesorja.
Ob tem, ko teče omenjena razprava na osnovni ravni vzgojno-izobraževalnega procesa, pa še vedno ostaja odprto vprašanje prenove športa na najvišji stopnji izobraževanja, torej na univerzi. Zanimivo je, da smo pred več kot desetimi leti o tej temi z naslovom »Za sistemsko ureditev športa na slovenskih univerzah« v pismih bralcev že pisali. Kaj bistvenega se od takrat ni spremenilo, čeprav so bili napravljeni ustrezni koraki in vidna prizadevanja, ki so vključevala športne pedagoge in strokovnjake, dekane fakultet in rektorje slovenskih univerz ter vrh, vključno z Rektorsko konferenco RS. Poskusi sistemske in zakonske ureditve ter vključitve redne športne vzgoje in športnih programov v kurikulume vseh visokošolskih zavodov in fakultet žal niso obrodili sadov. Zakaj? Mar so slovenski univerzitetni učitelji in modreci pred več kot šestdesetimi leti nosili s seboj več znanja in védenja ter humanizma o pomenu športne vzgoje in gibalne omike? Takrat so namreč študentje v indeks vpisovali navedeno strokovno področje. Vtis je, kot da bi nekaterim v vrhovih slovenskih univerz že dlje časa bolj ustrezali zahodni modeli oz. »amerikanizacija« športa. Tam se namreč glorificirajo (slavijo) vrhunski športniki na posameznih univerzah in hierarhično postavljeni modeli športnih tekmovanj za tiste, ki to znajo, hočejo in zmorejo. Vendar je to vselej manjšina, velika večina študentske populacije pa na ta način ostaja izven športnih tokov. Pisec teh vrstic se je o tem pred leti tudi sam prepričal na Univerzi v Madisonu (Wisconsin).
Morda bi bilo za kritično razmišljujoče bralce zanimivo, kaj smo o univerzitetnem športu zapisali pred desetletjem. Povsem na kratko je bilo bistvo, ki še danes ostaja, v naslednjem: »Šport naj bi na slovenskih univerzah pomenil nadaljevanje in nadgradnjo športa ter tovrstnih znanj in izkušenj, ki so jih dijaki že pridobili. Na univerzi naj bi to znanje in izkušnje kakovostno, teoretično in praktično nadgradili. Na osnovi preteklih izkušenj in sedanjih spoznanj naj bi tudi v prihodnje študentom omogočili kakovostno preživljati večkrat stresne in naporne študijske dni in na ta način prispevali k ohranjanju njihovega celovitega ravnovesja. V zvezi s tem moramo poudariti vrednost higiensko-zdravstvenih, razbremenilnih in izobraževalnih vidikov raznolikih športnih programov. Potrebne so sistemske rešitve in programske osvežitve univerzitetnega športa za vsesplošen dvig kakovosti akademskega športnega življenja.« Govorili smo tudi o potrebni vključitvi filozofije športa v akademske športne tokove in o odličnosti na področju univerzitetnega športa. Premik v pravi smeri in prispevek k odličnosti univerzitetnega športa bi bila npr. v Ljubljani tudi na novo zgrajena športna dvorana.
Medtem pa se je zvrstilo še kar nekaj dogodkov, ki so bili posredno ali neposredno povezani s problematiko univerzitetnega športa. Pred časom smo namreč praznovali 70-letnico delovanja fakultete za šport, kjer je bilo več častnih govorcev, ki so se poleg pomena fakultete in njene vizije v svojih nagovorih bolj ali manj dotikali tudi študentskega športa. Vendar pa premalo smelo in odločno in brez konkretnih zavez. Celotna problematika univerzitetnega športa je sicer sistematično obdelana v zadnjih dveh zbornikih ob 50. in 60. obletnici športne vzgoje na univerzi z namenom ustvarjanja pogojev za spremembe in premike v pravi smeri. Upamo, da se bodo končno zgodili.
Naj sklenemo: prenova športa na univerzah naj z vsemi odločujočimi deležniki steče v dobrobit celotne študentske populacije in posledično tudi narodove športne kulture. V ospredju pa naj bodo humane vrednosti sistematičnega, vodenega in strokovno nadzorovanega univerzitetnega pedagoško-andragoškega procesa, vključenega v kurikulume fakultet oziroma visokošolskih zavodov.
