Morala in etika v športu včeraj in danes
Na področju športa vsak dan spremljamo različne dogodke, ki tako ali drugače odmevajo pri organizatorjih, funkcionarjih, neposrednih udeležencih in v športni javnosti. Posledična dejanja in odmevi so različni, vsi pa so tako ali drugače povezani z vrednotami posameznikov, z njihovimi izkušnjami, znanjem in védenjem ter potem tudi z njihovo športno moralo in etiko. Prav tako lahko rečemo, da je vse skupaj povezano z (ne)pridobljenimi socialnimi veščinami, z (nizko) kakovostjo verbalnih in neverbalnih komunikacij, z (ne)kulturo dialoga in ne nazadnje tudi s stanjem duha v družbi nasploh. Kako se bo kdo odzval ali odzival in kako ustrezno ali neustrezno se bo kazal ali »manifestiral« navzven, je v glavnem odvisno od prej naštetega. Nekateri doživljajo in v svojih glavah spremljajo ter vrednotijo tekmovanja ali posamezne tekme (zlasti na nogometnih igriščih) tako, kot da gre za »bitke z mirnodobnim orožjem«. Vse to so že v preteklosti ugotavljali številni sociologi, psihologi in družbeni delavci ter poznavalci politike in športa.
Raznovrstno spremljanje in doživljanje posameznih športnih dogodkov, še zlasti ko gre za močan nacionalni naboj, torej za »poistovetenje« s svojim narodom ali državo, je psihološko razložljivo in več kot razumljivo. Tako je bilo včeraj, tako je danes in tako bo tudi jutri.
Naj spomnimo. Najbrž samo starejše generacije pomnijo znamenito nogometno tekmo med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo na olimpijskih igrah leta 1952 v Tampereju na Finskem, ko je v odločilni tekmi Jugoslavija premagala veliko Stalinovo Rusijo in je po vsej Jugoslaviji odmevalo »Boljši naši kakor stalinaši«. Ali pa, ko smo leta 1970 sredi Ljubljane na svetovnem košarkarskem prvenstvu premagali velesilo pod košema, ZDA. Dolgo v noč je po Ljubljani odmevalo »Luna vaša, zlata naša«. In danes. Po veličastni Rogličevi zmagi na Višarjah je ob slovenskih zastavah še dolgo odmevalo »Rogla, Rogla …. Kdor ne skače ni Slovenc«. Navedeno poistovetenje nosi v sebi globoko pripadnost narodu oziroma slovenstvu s celo lestvico pozitivnih vrednot in prežeto z visokimi moralno-etičnimi načeli.
Vendar pa, žal, vselej ni tako. Še zlasti, ko se rezultati tekmovanja ali tekme ne skladajo s pričakovanji in »naša« ekipa izgublja ter ob porazu ostane praznih rok. Takrat se ob pomanjkanju ali popolni odsotnosti športne morale, etosa oziroma etičnih vrednot posameznikov ali skupin pojavijo nesprejemljivi vedenja, dejanja in dogodki, ki s samim športom nimajo in ne smejo imeti nobene zveze.
Ob tem se spomnimo nesprejemljivega dejanja in dogodka, ki je ne tako dolgo nazaj odmeval tudi v medijih. Namreč, na nogometni tekmi prve slovenske nogometne lige se je med vodstvoma Radomelj in Domžal tako zaiskrilo, da je priletela zaušnica. Vse to je videla celotna Slovenija, mlada generacija in številni navijači obeh moštev. Fizično dejanje samo po sebi najbrž ni bilo preveč boleče, mnogo globlje pa je prodrlo asocialno, vedenjsko nesprejemljivo in doživljajsko hudo sporno dejanje. Zato takih dogodkov na naših športnih igriščih oziroma nogometnih stadionih ne moremo le nemo spremljati in opazovati ter zgolj zamahniti z roko, češ, prerivanja in klofute so pač sestavni del nogometa in nogometne igre. Ne, niso, ne smejo biti in nikoli ne bodo, če smo oziroma bomo do takih dogodkov dovolj kritični ter bomo pravočasno ukrepali. Nanje se moramo ustrezno in učinkovito odzivati.
Govorimo torej o zelo spornih vedenjih in vedenjskih odklonih na številnih športnih površinah, še posebej na nogometnih. Klici, kot so »plavi belega zadavi« in druge nespodobne skovanke takih ali drugačnih navijaških skupin, so samo predpriprava na kasnejše pretepe razgretih glav. Najbolj kritično je v trenutku, ko sodniški žvižg oznani konec tekme in ko se igralci, še zlasti pa gledalci ob porazu svoje ekipe čutijo ogoljufane in prizadete. Vsa športna morala in etika, ki naj bi bili kot varovalki vgrajeni v celotni športni dogodek, sta v trenutku odplavljeni.
Naj ob teh mislih spomnim na kritične razprave v naši osrednji športni instituciji. »Šport sam po sebi ni ne dober in ne slab.« Tako nam je študentom in kolegom govoril prof. sociologije športa dr. Krešimir Petrovič. Dobrega ali slabega naredimo oziroma naredijo ljudje s svojim delovanjem, vedenjem in s svojimi dejanji. Kadar so ta dejanja slaba, nesprejemljiva in rušijo ugled športa samega, še bolj pa v zelo slabo luč postavljajo udeležence takih neetičnih in z moralo v športu sprtih dejanj, ne moremo in ne smemo biti le nemi opazovalci. Vse povedano velja še danes.
Če je šport vsesplošen družbeni in kulturni pojav, ki ima pri nas bogato zgodovino, če je športna kultura njen odsev v življenju in če nenehno govorimo, da smo športni narod, potem moramo v ta del pomembne človekove dejavnosti trdno vgraditi temelje športne morale in etike ter športne omike. To je prava pot v prihodnost in to naj bo osnovno vodilo pri vseh športnih dejavnostih, ne glede na to, ali se za žogo podijo otroci, ali v igri trojk pod koši merijo moči mladeniči ali mladenke oziroma rekreativni športniki, ali pa se v »boj z mirnodobnim orožjem« podajajo poklicni nogometaši. Zgledov imamo zato veliko tudi v drugih športih.
