Drugi del talenta sta glava in srce
Legendarni atletski trener Renato Canova je človek anekdot in številk. Nekaterih ni mogoče preveriti, preostale pa držijo kot pribite. Če za nekoga trdi, da je pred dvajsetimi leti maraton pretekel v 2;08,20, je res tekel 2;08,20. Ne preseneča, da se ena izmed njegovih manter glasi: bližje ko je tekmovalna sezona, bolj je trening podoben matematiki. Na začetku pripravljalnega obdobja je pomemben napor, na koncu pa šteje zgolj čas.
Z 78-letnim Torinčanom sva se pogovarjala v kenijskem tekaškem središču Iten, ki je že četrt stoletja njegov drugi dom. Ta predel vzhodnoafriškega višavja je kot ustvarjen za tek. Zaradi visoke nadmorske višine (2400 m) človekovo telo sprejme manj kisika. Prilagodi se tako, da poveča proizvodnjo rdečih krvničk, ki prenašajo kisik po krvi. Učinkovitejši prenos kisika pomeni večjo zmogljivost.
Kljub visoki nadmorski višini je v Itenu toplo, saj leži v neposredni bližini ekvatorja. Temperature se ponoči in zjutraj gibljejo med deset in dvanajst stopinjami Celzija, čez dan pa okoli petindvajset. Nikoli ni ne premrzlo ne prevroče za dirjanje po neskončnih kolovozih, ki opoldne spominjajo na opečnato reko, ob svitu in zarji pa zažarijo v ognjenih odtenkih. Številni domačini so tukaj kovali olimpijske kolajne in svetovne rekorde. In številni tekači z drugih celin prihajajo sem v upanju, da se bodo vsaj približali kenijskim vrstnikom.
Canovo sem srečal po naključju. V slovensko-hrvaški družbi smo posedali pred hotelskim kompleksom Kerio View, kjer je med višinskimi pripravami stanovala naša rekorderka v teku na tri tisoč metrov z zaprekami Maruša Mišmaš Zrimšek. Na vzhodu se je razprostiral veličasten razgled na dolino Kerio, eno izmed vej Vzhodnoafriškega tektonskega jarka, in kar malce zavidal sem srečnežem, ki na verandi svojih bungalovov vsak dan uživajo v tej kulisi. Proti enemu izmed njih se je ozrl Primož Kobe, trenutno najhitrejši slovenski maratonec, in dejal: »Lej ga, Canova.«
Oči so se mi zasvetile. Za tekaškega navdušenca ime Renato Canova zveni podobno kot Francis Ford Coppola za filmofila, ne le zaradi italijanskega rodu. Canovi in njegovim somišljenikom je ob prelomu tisočletja z maratonom uspelo nekaj podobnega, kar je nekoč Coppoli, Scorseseju, Ciminu in ostalim uspelo s hollywoodskim filmom. Reformirali so ga. Z uvedbo novih in nadgradnjo starih metod treninga je nekdanji deseterobojec postavil temelje za razvoj teka na dolge proge. Pod njegovim vodstvom so trenirali Saif Saaeed Shaheen (že dve desetletji drži svetovni rekord v teku na tri tisoč metrov z zaprekami), Florence Kiplagat (nekdanja svetovna rekorderka v polmaratonu), Abel Kirui (dvakratni svetovni prvak v maratonu), Sondre Nordstad Moen (nekdanji evropski rekorder v maratonu) itd. Devet njegovih atletov je 10.000 metrov preteklo pod 26:55.
Še več njegovih atletov so ujeli pri jemanju nedovoljenih poživil. Četudi Canovi nikoli niso dokazali vpletenosti v dopinške prekrške, so kaznovani varovanci najtrdovratnejši madež sicer bleščeče trenerske kariere. Morda je tudi zato – kot neke vrste obrambni mehanizem – razvil precej neobičajen pogled na doping, še posebno na eritropoetin. Toda neobičajnost ni zanj nič kaj neobičajna.
»Misliš, da bi ga lahko ujel za intervju?« sem vprašal Kobeta.
»Seveda,« mi je odvrnil, »samo ne sprašuj ga o treningih – v tem primeru ga boš poslušal do jutri zjutraj.«
Nelagodno sem pristopil do trenerske avtoritete, mu v pozdrav segel v roko, in še preden mi je uspelo izdaviti tisti »I am a journalist from Slovenia«, se mi je začel pritoževati čez mentaliteto kenijskih tekačev: da ves čas mislijo samo na denar; da ves čas mislijo, da so najboljši; da je bil njegov tekač vso zimo poškodovan in da vseeno želi za vsako ceno po bogate denarne nagrade na maraton v Tokiu; da ta tekač ne more razumeti, da v Tokiu teče svetovna smetana, in da si s trenutno formo ne bo prislužil niti centa; da v bistvu ne zmagujejo najbolj talentirani, ampak najbolj mentalno vzdržljivi kenijski tekači, kot je Eliud Kipchoge.
Po petih minutah uvodnega predavanja mi ga je vendarle uspelo zaprositi za intervju.
»Pridi en dan. Tukaj bom naslednja dva meseca.«
Ko sem se poskusil dogovoriti za točen termin, je odmahnil z roko.
»Samo pridi.«
Po še nekaj vljudnostnih frazah smo se poslovili. Na poti proti našim nastanitvam je Kobe omenil oddajo OdBita pot bratov Sever, ki smo ju nedavno gostili v Nedelu. »Veš, kako je neki Ugandec v oddaji opisal razliko med Evropo in Afriko?« me je vprašal. »V Evropi imate ure, ampak nimate časa. V Afriki nimamo ur, imamo pa čas.«
Vseeno mi ni bilo pomoči: čez tri dni, ko sva se dobila s Canovo, sem pogovor začel s tistim evropejsko-previdno-vljudnim …
Hvala, da ste si vzeli čas.
Ah, ni za kaj. Tukaj ves dan zgolj posedam. Veliko govorim, saj imam veliko sestankov, sicer pa ne počnem nič posebnega.
Nič posebnega, če odštejemo, da trenirate najboljše maratonce na svetu.
To je jutranje delo. Ponavadi se na teren odpravimo pred peto uro zjutraj. Po kosilu treniramo le redkokdaj. Nič me ne bi motilo, če bi imeli več popoldanskih treningov, a tradicije je vedno težko spremeniti.
Skoraj vsi Kenijci raje tečejo zjutraj.
Ja, včasih celo dvakrat. Prvič še pred svitom, drugič ob desetih.
Zakaj?
Ne vem. Pravijo, da je treba popoldne počivati. Ampak njihov problem je, da ne počivajo. Vandrajo naokoli … Nezmožnost mirovanja je eden največjih problemov številnih kenijskih tekačev. Ne znajo počivati.
In vi jih poskušate naučiti?
Poskušam … A hkrati se od njih marsičesa naučim. Njihova dva jutranja treninga sta malce podobna moji metodi udarnega treninga (angl. special block). Razlika je le v intenzivnosti. Kenijci praviloma težji trening opravijo zgodaj zjutraj, drugi pa je namenjen regeneraciji – denimo štirideset minut lahkotnega teka. Udarni trening je sestavljen iz dveh intenzivnih treningov v enem dnevu. Je izjemno naporen, še posebno za maratonce.
Zaradi števila pretečenih kilometrov?
Ja. V enem dnevu naredijo med petdeset in šestdeset kilometri hitrega teka. Vedno znova so vsi presenečeni, da drugi del opravijo hitreje, četudi logika narekuje, da bi morali biti bolj utrujeni.
Po takšnem dnevu potrebujejo veliko počitka.
Ja.
In tudi potrpežljivosti … Prejšnjič ste omenili, da Eliud Kipchoge morda sploh ni najboljši kenijski dolgoprogaš, zagotovo pa je najbolj potrpežljiv. Je potrpežljivost mogoče trenirati?
(odkima) Je del značaja. Potrpežljiv moraš biti na dveh ravneh: med dirko in med kariero. To še posebno velja za maraton. Vrhunski dosežek na pol krajši razdalji nikakor ni zagotovilo za dober maratonski čas. Ko sem začel sodelovati z Julienom Wandersom (švicarskim tekačem, ki polovico leta preživi v Keniji; je tudi evropski rekorder v cestnem teku na deset kilometrov in v polmaratonu, op. p.), je predvideval, da bo prvi maraton pretekel v 2;06. Dosegel je dve minuti slabši rezultat. Povedal sem mu, da maratonski trening zahteva čas. Naslednje leto morda sploh ne bo napredoval v polmaratonu, na maratonu pa bo dosegel želeni izid. Mislim, da lahko teče še minuto hitreje.
Eliud Kipchoge je bil potrpežljiv. Zdaj mu niti ni treba biti, saj ima tako dobro osnovo. Zanima me, kaj se bo zgodilo s Kelvinom Kiptumom. Potem ko je lani v Valencii tekel 2;01 in postal tretji najhitrejši maratonec vseh časov, je z nekim kitajskim podjetjem podpisal pogodbo, vredno milijon in dvesto tisoč dolarjev. Bojim se, da je blizu konca kariere. (nasmešek) V takšni situaciji je potrpežljivost zadnja stvar, o kateri razmišljaš. V takšni situaciji zavestno nočeš biti potrpežljiv.
Vi ste morali biti precej potrpežljivi in dosledni, da ste lahko uresničili trenerske ambicije. Menda ste v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prekinili tekmovalno kariero, saj so predpisi italijanske zveze velevali, da posameznik ne more biti hkrati trener in atlet.
Atletiko imam resnično rad. Vse discipline. Na nekem regionalnem prvenstvu sem celo nastopil v metu kladiva in dosegel rezultat 22 metrov in 45 centimetrov. Moja paradna disciplina je bil deseteroboj, v katerem sem zbral 5966 točk. Če bi jih imel 6400, bi se uvrstil v italijansko reprezentanco. Vso zimo sem treniral s tem ciljem v glavi in opravil zelo dobre priprave. Najboljše v življenju. Nato pa sem prejel pismo italijanske atletske zveze, v katerem so me obvestili, da sem se uspešno »odjavil« kot atlet. Nikoli se nisem »odjavil«! Ker sem med svojimi treningi treniral tudi druge atlete, so sklepali, da sem zaključil kariero. Tri mesece sem bil zelo razburjen, a odločitev na koncu ni bila težka: vedel sem, da nisem posebno dober atlet.
Danes vas poznamo kot enega najuspešnejših tvorcev maratonskih uspehov, a sprva ste trenirali deseterobojce ter sprinterje in srednjeprogaše, med drugim ste bili del trenerske ekipe tedanjega svetovnega rekorderja v teku na 800 metrov Marcella Fiasconara. Ljubitelji atletike z območja nekdanje Jugoslavije se ga spominjajo predvsem kot tistega tekača, ki ga je Rečan Luciano Sušanj ugnal v finalu evropskega prvenstva leta 1974 v Rimu, kjer je Fiasconaro v cilj prišel šele šesti …
Ja, ampak takrat je bila njegova kariera že v zatonu. March je bil poseben atlet. V teku na 800 metrov je blestel le eno leto.
Odkril ga je naš metalec diska Carmelo Rado. Na tekmovanju v Južni Afriki ga je videl teči 46,6 na 400 metrov. Najprej sploh ni vedel, da ima italijanske korenine, nato pa je opazil njegov priimek. Izkazalo se je, da je njegov oče Italijan in mati Južnoafričanka ter da ima dvojni potni list. Ker Južna Afrika zaradi politike apartheida ni smela nastopati na mednarodnih tekmovanjih, se je Rado pozanimal pri naši zvezi, ali bi Fiasconara vključili v reprezentanco. Strinjali so se in 4. junija 1971 je pripotoval v Italijo. Na prvi trening je prišel v majici za ragbi, saj je v Južni Afriki treniral tudi ta šport. Nastopil je na treh mitingih in sezono zaključil z italijanskim rekordom 45,49 in drugim mestom na evropskem prvenstvu, na katerem ga je ugnal zgolj Britanec David Jenkins. Nato je odšel v Južno Afriko in ostal tam čez zimo.
Tedaj sem bil pomočnik reprezentančnega trenerja za teke na 400, 400 z ovirami in štafeto 4 x 400 metrov. Ko se je March naslednjo pomlad vrnil v Italijo, sva naredila veliko napako. Da bi preverila pripravljenost reprezentantov, sva organizirala tri dirke na 200 metrov. Med vsako je bilo petdeset minut odmora. Trenirali smo v Formii, kjer je bila atletska steza že pokrita s tartanom, medtem ko smo v Torinu še vedno tekli po lešu. Fiasconaro je imel rahlo obliko ekvinovarusa (prirojena deformacija stopala in gležnja, zaradi katere je stopalo obrnjeno navznoter, op. p.), zato je med tekom po tartanu pogosto čutil bolečino. Očitno smo v Formii pretiravali in utrpel je stresni zlom. Obiskali smo argentinskega zdravnika Rubena Olivo, ki je pozneje postal znan kot zdravnik Diega Maradone. Fiasconaru je prepovedal teči, toda naši zdravniki tedaj sploh niso vedeli, kaj pomeni stresni zlom. Poslali so ga na olimpijske igre v Münchnu. Vsak dan so preizkušali, ali že lahko teče, in vsakič znova se je izkazalo, da ne more. Na koncu ni tekmoval. Odšel je domov, kjer je tri mesece popolnoma miroval. Bolečina je izginila. Začel je teči dolge teke po mehki podlagi golfskega igrišča; tako je izboljšal vzdržljivost. Na začetku nove sezone je nastopil kot zajec Danieu Malanu, ki je poskušal postaviti južnoafriški rekord na 800 metrov. Namesto da bi po 600 metrih odstopil, je nadaljeval do cilja, prehitel Malana in zmagal z rezultatom 1:46,6. Do italijanskega rekorda mu je zmanjkala le desetinka sekunde. No, na naslednjem mitingu ni bil zajec. Tekel je 1:45,6. In potem še hitreje – 1:44,7. (Svetovni rekord je z 1:44,1 imel Novozeladec Peter Snell, op. p.) Šele potem se je vrnil v Italijo.
Čeprav je bil v ekipi za 400 metrov, je ostal z mano v Torinu, kjer še vedno nismo imeli tartana. S sabo je prinesel košček papirja, na katerem je imel napisan trimesečni program treninga. (smeh) Njegov trener je bil Stewart Banner, izjemno bogat človek, lastnik verige restavracij, kot je denimo McDonald's. Napisal mu je: če v soboto tekmuješ na 400 metrov, v torek naredi tri tristometrske intervale v 34,5 sekunde z dvanajstminutnim premorom med vsakim, v četrtek pa šest stopetdesetmetrskih med 16,5 in 17,5 sekunde s tremi minutami premora. Če tekmuješ na 800 metrov, v torek naredi 3 x 600 med 1:21 in 1:23, v četrtek pa 6 x 300. To je bilo vse.
Spomnim se zadnjih šeststometrskih ponovitev, preden je postavil svetovni rekord. Prvo je pretekel v 1:19,8, drugo pa v 1:19,2. Potem je izginil. Bilo je peklensko vroče in iskal sem ga po vsem stadionu. Nato sem opazil, kako se dviguje iz bazenčka pod vodno oviro za tek čez zapreke. Dolgi lasje so se mu lepili na obraz in videti je bil kot Rambo. Vprašal sem ga, ali ima dovolj. Otresel se je kot pes, ki je ravnokar prilezel iz vode. Ne, mi je odvrnil, Stewart je rekel, da moram narediti tri. Predlagal sem mu, naj ne pretirava s hitrostjo, saj ga kmalu čaka pomembna tekma. Hkrati sem prosil nekega drugega atleta, naj mu v zadnjih 300 metrih narekuje ritem. Naj bo okoli 42 sekund, sem mu rekel. Ni me ubogal. Ne le da je tekel prehitro – tudi startal je prehitro. V nekem trenutku je imel ogromno prednost, potem pa se je začel Fiasconaro zibati v ramenih. To je pomenilo, da teče na vso moč. Očitno ni hotel izgubiti niti na treningu. »Ubežnika« je ulovil pet metrov pred ciljem in se nagnil čez črto, kot da je na tekmi. Drugih tristo metrov je odtekel v 36,8.
Svetovni rekord je postavil brez zajca. Na prvem mestu je tekel od starta do cilja. Dolgo mu je sledil Slovak Jozef Plachy, a v zadnjih dvesto metrih je omagal. Po rekordnem teku bi moral Fiasconaro nastopiti še v štafeti, a je bil tako sesut, da mi ga ni uspelo prepričati. Kmalu zatem so ga spet začele pestiti poškodbe in uspehom iz leta 1973 se ni nikoli približal.
Kako vam izkušnje s treniranjem sprinterjev in srednjeprogašev koristijo pri načrtovanju treningov tekačev na dolge proge?
Vse izkušnje so koristne. Tudi tiste, ki sem jih pridobil kot trener ostalih atletov. Nekoč sem treniral dvajsetletnega deseterobojca, ki je v višino skočil 198 centimetrov. Pozimi sva se posvečala splošni fizični pripravljenosti: dopoldne je pretekel med deset in dvanajst kilometri, popoldne pa je od dve do tri ure preživel v utežarni. Njegov osebni rekord v počepu je znašal 180 kilogramov, a na treningih je dvigoval zgolj 60 kilogramov. Nizka intenzivnost, deset serij po deset ponovitev … V popolnem nasprotju z doktrino treninga hitrosti in eksplozivnosti. Čez nekaj mesecev mi je povedal, da ga deseteroboj dolgočasi in da bi se rad preizkusil v skoku v višino. Rezultati so bili tedaj občutno slabši kot danes, saj atleti še niso uporabljali tehnike flop, ampak straddle. Proti letvici so bili obrnjeni s trebuhom, in ne s hrbtom. Poslal sem ga na tekmovanje in preskočil je 205 centimetrov. Le trije centimetri so ga ločili od italijanskega rekorda. Carlo Vittori, ki je pozneje postal trener legendarnega Pietra Mennee, je bil tedaj glavni italijanski trener za skok v višino. Na tribuni je sedel poleg mene in me vprašal, kaj počnem s svojim varovancem. Povedal sem mu za dolge teke in dvigovanje uteži. To sploh ni trening! je pribil. Dogovorila sva se, da ga pošljeva na priprave z Giacomom Corso, ki je na olimpijskih igrah v Ciudadu de Mexicu osvojil šesto mesto. Po treh mesecih »pravega« treninga ni zmogel preskočiti niti meter osemdeset.
Imam še nekaj podobnih izkušenj. Do srebra na mladinskem evropskem prvenstvu sem spravil fanta, ki je vse treninge opravil s skupino srednjeprogašev. Dvesto metrov je pretekel v 21,0. Nato je šel k Vittoriu, ki je tedaj že treniral sprinterje, in po treh mesecih podrl rekord Pietra Mennee v teku s poudarjenim odrivom na sto metrov. Gre za zelo dober kazalnik sprinterjeve pripravljenosti. Mennea je z razdaljo opravil v 11,4 sekunde in 34,5 koraka, on pa v 11,2 in 33,8. (Mennea je leta 1980 postavil svetovni rekord na 200 metrov (19,72), ki je držal skoraj sedemnajst let, op. p.) No, na koncu je moj nekdanji atlet tekel počasneje kot prej – 21,6 sekunde.
Iz tovrstnih primerov sem se naučil, da v treningu ni ničesar zares negativnega. Resnično negativno je zgolj to, česar ne narediš.
Mnogi pravijo, da ste Lydiardov sistem periodizacije treninga postavili na glavo.
Ne vem, če ravno na glavo. V moji filozofiji treniranja je ključno, da prepoznamo posamezne elemente treninga in jih prilagodimo glede na del sezone. Arthur Lydiard predolgo ni uporabil nekaterih elementov, ki jih je pozneje vseeno vključil. V današnji atletiki je nemogoče devet mesecev izvajati izključno aerobni trening, kot je to počel on. A moramo vedeti, da takrat na Novi Zelandiji ni bilo dvoranske atletike. Ni bilo svetovnih prvenstev. Ni bilo velikih mitingov z bogatimi nagradami. Na vsaka štiri leta so bile olimpijske igre in na vsaka štiri leta so bile igre Commonwealtha. In to je bilo vse. Od atletov bi težko zahtevali, da so vseskozi vrhunsko pripravljeni. Danes velja obratno. Tekač, ki v vrhunski formi 800 metrov preteče v 1:43, si ne more privoščiti, da bi pozimi tekel 1:52, ker ni treniral hitrosti ali zaradi katerega drugega razloga. To naju pripelje do mojega naslednjega pravila: ne izgubi tistega, kar že imaš. In še eno pravilo: trening je treba vedno prilagajati tekaču in ne obratno. Pomembno je, da se ves čas držiš osnovnih principov treninga, z malenkostmi – ali boš na treningu delal 400-, 500-, ali 600-metrske intervale – pa se nima smisla obremenjevati.
Kot mladi trener sem izjemno cenil natančnost. Zgledoval sem se po metodah sovjetskih strokovnjakov, kot sta Verhošanski in Zatsiorski. Toda ko sem prvič prišel v Iten, sem uvidel, da tukaj ni mogoče biti natančen. Sprva sploh ni bilo asfaltiranih cest. Če je deževalo, zaradi blata tri ali štiri dni ni bilo mogoče opraviti daljšega teka. Kdaj drugič sem tik pred treningom prejel klic menedžerja, da mora moj varovanec nemudoma v Nairobi po vizum za bližajoče se tekmovanje. Atletika v Afriki je sopomenka za nenehno izredno stanje. Kot trener se moraš odzivati na ta izredna stanja, hkrati pa ostati zvest svoji filozofiji. Z drugimi besedami: biti moraš prilagodljiv. To ne pomeni, da lahko 40-kilometrski tek nadomestiš s sprinti, toda vedeti moraš, kako se odzvati, če je treba trening zamakniti za nekaj dni.
Nemški trenerji tega ne morejo sprejeti. Lahko ti povedo, kaj boš delal 3. avgusta naslednje leto. Improvizacija zanje ne pride v poštev. To je tudi razlog, zakaj je k meni prišlo veliko nemških atletov. Ko tukaj živiš nekaj časa, spoznaš, da rezultate ustvarjaš s prilagodljivostjo. Potrebuješ veliko motivacije, a tudi prilagodljivost.
Še vedno? Danes je veliko cest okoli Itena asfaltiranih, središča za trening imajo sodobno opremljene fitnese …
Še vedno. To je evolucija. Prilagodljivost je napredna stopnja. Najprej si znanstvenik, nato pa postaneš prilagodljiv. Znanstveniki ne morejo biti trenerji dolgoprogašev. Lahko trenirajo sprinterje in skakalce, saj njihov trening vsebuje veliko opreme, meritev, videoposnetkov, analiz, v tekih na dolge proge pa so pravila igre drugačna. Fiziologi bi radi vse razložili s pomočjo fiziologije. A če ji želiš slediti v vsakem pogledu, ne moreš postati trener. Zagotovo ne. Vselej se je dogajalo, da se je pojavil nor trener, ki ni imel pojma o fiziologiji. Našel je norega atleta, ki mu je sledil in zaupal. Počela sta nekaj, kar ni še nihče pred njima, in premikala meje.
Ena večjih napak fiziologov je tudi njihov pogled na EPO. Poznate moje stališče?
Da. Po vašem mnenju nima vpliva na vrhunske tekače, ki so se rodili in odraščali v vzhodnoafriškem višavju.
Točno tako. Še noben znanstvenik ni opravil raziskav na vrhunskih atletih. Poznajo zgolj principe. Ampak to je tako, kot da odprete fiata 500. Razumete, kako deluje motor, ko pa odprete pokrov Redbullovega dirkalnika, je to povsem druga zgodba. Princip je morda isti, učinek pa ne. Jasno je, da bo malo treniran in netalentiran tekač s pomočjo eritropoetina tekel hitreje. Izboljšal bo prenos kisika v krvi in napredoval. Takšne – netalentirane – so preiskovali fiziologi. Talentiranih pa ne.
In kaj je talent?
Biomehanski del talenta takoj vidimo. Ko pogledamo tek Asbela Kipropa ali Eliuda Kipchogeja, nam je vse jasno. Drugi del talenta predstavljata glava in srce. Za glavo potrebujemo psihologa oziroma trenerja – dober trener je vedno tudi dober psiholog. V srce pa ne vidimo. »Talent« srca določa veliko različnih dejavnikov, ki jih še nismo dovolj dobro preučili. Med drugim volumen krvi. S treningom na višini se poveča. Pri normalnih ljudeh za približno sedem odstotkov, pri talentiranih vzdržljivostnih športnikih pa kar za četrtino. Človek, ki ima večji volumen krvi, ima tudi več rdečih krvničk, četudi je morda njegov hematokrit nižji kot pri posamezniku z manjšim volumnom. (Hematokrit oziroma volumenski delež rdečih krvničk v krvi označuje, koliko prostornine krvi zavzemajo rdeče krvne celice, op. p.) Ponavljam, vse to so dejavniki, ki jih še nismo dovolj dobro preučili, in zaradi neznanja nekateri atleti in trenerji mislijo, da brez dopinga ni mogoče uspeti. To je tudi glavni razlog, da se nekateri vrhunski atleti dopingirajo. In potem ljudje mislijo, da ti športniki ne bi imeli nobenih možnosti za uspeh, če ne bi vzeli dopinga. Jaz pa pravim: tekli bi ravno tako hitro! Ko vzamejo eritropoetin, začnejo trenirati več. Več treninga pa prinaša napredek. Ko potem padejo na dopinškem testu in jih vprašam, ali so pred tem poskusili trenirati več, odvrnejo, da niso. Ampak ali ste vsaj poskusili? Kako veste, da niste mogli, če niste poskusili? Zanje je EPO placebo, nič drugega. Velika napaka ljudi je, da si v glavah postavljajo omejitve. Ko atletu predpišem trening, se začne pritoževati, češ da je prezahteven zanj. Rečem mu, naj poskusi. Naj se odloči njegovo telo, ne um. In v 99 odstotkih se izkaže, da ga lahko izvede. Ko enkrat veš, česa si sposoben, omejitev ni več. Tvoja samozavest zrase. Najboljši se tega zavedajo. Izjemna odlika Eliuda je, da noče imeti omejitev.
Pred leti ste v bran kenijskim tekačem navajali še en argument: da dopinga ne jemljejo, ker je v nasprotju z njihovimi moralnimi stališči. Danes tega ne morete več trditi. Kenijska atletika se uvršča v svetovni vrh po številu pozitivnih dopinških primerov. Kaj se je spremenilo?
Denarne nagrade. To se je spremenilo. Zdaj jih je toliko, da atleti poskušajo najti bližnjice. Pred letom 2012 nikoli nisem ne videl ne slišal za atleta, ki bi pristopil k meni ali komurkoli drugemu in ga prosil za karkoli. Nikoli. Pa ne le doping – niti prehranski dodatki jih niso zanimali. Tistega leta sem govoril s Patrickom Sangom. Rekel mi je, da se je nekaj spremenilo. Pred tremi dnevi je bil na cestnem teku v mestu Baringo. Do njega je pristopil neki moški in ga vprašal, ali je trener. Ta človek torej ni imel pojma o atletiki, saj vsi vemo, kdo je Patrick Sang. (Dobitnik srebrne olimpijske kolajne v teku na tri tisoč metrov z zaprekami iz Barcelone 1992 in dolgoletni trener Eliuda Kipchogeja, op. p.) Vprašal ga je, ali potrebuje sredstvo, ki bo njegovim tekačem omogočilo teči hitreje.
Po pogovoru s Patrickom sem šel do Isaiaha Kiplagata, tedanjega predsednika Kenijske atletske zveze. Nekaj se dogaja, sem mu rekel, on pa mi je odvrnil, da to ni moj problem in da ga bodo drugi rešili. Kot vidite, ga niso.
Moramo vedeti, da so steroidi povsem druga zgodba kot EPO. Imajo takojšen učinek na športnikove zmogljivosti. A po mojem mnenju jih pri polovici kenijskih tekačev najdejo zato, ker uporabljajo prehranske dodatke s čudnimi imeni, ki jih izdelujejo v Indiji, Pakistanu, Bangladešu ali na Kitajskem, kjer proizvajalcem ni treba navesti seznama sestavin. Lucy Kaboo so po maratonu v Milanu suspendirali, ker je bila pozitivna na morfij. Morfij bi predpisal atletu, če bi hotel, da teče počasneje.
Ste zagovornik ideje, da morajo imeti ženske enak obseg treninga kot moški.
Seveda, razdalje so enake za oba spola. 42 kilometrov je 42 kilometrov. Ko sem prišel v Iten, so tudi najboljši trenerji Kenijkam predpisovali polovičen obseg treninga v primerjavi z moškimi. Zato je ženski maraton nekaj časa stagniral. Norvežanka Ingrid Kristiansen, ki je delala dovolj kilometrov, je že leta 1985 tekla 2;21. Ko so začele podobno trenirati Kenijke, se je zgodilo naslednje. Leta 2009 je na svetovnem prvenstvu zmagala Kitajka Bai Xue. Dobro jo poznam, saj sem pozneje postal trener kitajske reprezentance. Takrat se je poskušala vrniti po poškodbi, a ji ni uspelo. Šla je na operacijo tetive, ki jo je najbrž izvedel neki mesar … No, v Berlinu je zmagala z 2;25. To je bil dvanajsti najboljši izid tiste sezone. Lani ne bi bil niti stoti. (Bil bi 121.; op. p.) Zakaj? Ker Vzhodnoafričanke tečejo več kilometrov.
Rita Jeptoo je začela z mano sodelovati v Italiji, kjer sem treniral njenega fanta. Pri osemnajstih letih je bila zelo močne postave. Ni bilo videti, da ima potencial za tek na dolge proge. Ampak znala je garati. Počasi sem jo preusmeril na tek na pet kilometrov, potem na deset, leta 2004 pa sem se odločil, da jo pripravim za maraton. V Stockholmu je zmagala z 2;35, v Milanu pa z 2;28. Naslednje leto je na svetovnem prvenstvu v Helsinkih osvojila sedmo mesto. Potem je vso zimo preživela v Itenu. Povem vam, še nikoli nisem srečal atletinje, ki bi bila tako zagrizena kot ona.
Preden je šla na bostonski maraton, sem ji predpisal udarni trening. Bil sem malo nor. Neverjetno, kaj sem zahteval od nje. Zjutraj deset kilometrov pod 35 minutami, pet minut odmora, nato pa še polmaraton v gozdu za 1;12. Popoldne je imela podoben tek na deset kilometrov in šest ponovitev po dva kilometra na stezi med 6:18 in 6:12. Ne pozabite, na nadmorski višini 2400 metrov.
Vedel sem, da je pripravljena. A ni dobila vizuma. Prosil sem trenerja Giannija Demadonno, ali ji lahko najde kakšno tekmo v Italiji. Na sporedu je bil zgolj 12-kilometrski tek v Neaplju. Nisem mogel iti z njo, saj sem v turški Antalyi v sklopu evropskega pokala na 10.000 metrov predaval na trenerskem kongresu. Po predavanju sem prejel klic Erica Lilota, Američana, ki dela za Giannija. Čudež, je vzklikal, prijatelj z ameriške ambasade mi je pravkar rekel, da lahko uredi vizum. Toda problem je, da Rita ne more pravočasno priti iz Neaplja v Milano, da bi ujela polet za Boston.
Edina možnost je bila, da nemudoma zapustim Antalyo, prek Istanbula odletim v Milano in tam prosim vodstvo Delte, naj prestavijo polet. Tako sem tudi storil in uspelo mi je.
Kaj so navedli kot razlog za prestavitev poleta?
Nimam pojma. Petdesetminutna 'zamuda' je bila dovolj. Z Rito sem odletel v Boston. Pristala sva pet ur pred začetkom dirke. Šla je v hotelsko sobo in spila skodelico čaja, potem pa je morala ujeti avtobus, ki je elitne tekače peljal proti startnemu prostoru. Prve polovice dirke nisem spremljal, saj smo se z ostalimi trenerji vračali v hotel. Ko smo prižgali televizijo, sem videl, da je Rita še vedno v vodilni skupini žensk. Na 32. kilometru je napadla. Zmagala je s časom 2;23. Zadnjih deset kilometrov je pretekla v 31:35. To je bil najhitrejši vmesni čas – vštevši moško konkurenco! Zakaj bi potem moral verjeti, da je pozneje zmagovala zaradi dopinga? Ne, zmagovala je zaradi treninga, četudi je vzela doping. (Rita Jeptoo je bila leta 2014 pozitivna na eritropoetin. Testirali so jo izven tekmovanj, op. p.)
Večino časa govorite o vrhunskih maratoncih in maratonkah, čeprav so vaši varovanci dosegali izjemne uspehe tudi na stezi. Zakaj cestni teki pridobivajo priljubljenost, stadionska atletika pa jo izgublja? So finance res edini razlog?
So. Nič drugega ni. Pred desetimi leti se je Kenenisa Bekele poskušal vrniti na stezo. Tekel je na mitingu v Parizu, na katerem je moj atlet Thomas Longosiwa z rezultatom 12:49 osvojil peto mesto. Bekele je z 12:55 končal enajsti. To je še vedno vrhunski rezultat. Zdaj pa poglejte denarni sklad mitingov diamantne lige … Prejel je petsto evrov. Če bi tak rezultat dosegel na cesti, bi zaslužil neprimerljivo več. Atlet, ki je v svoji disciplini dvajseti na svetu, na stezi služi zgolj na lokalnih tekmah. Lahko je srečen, če na koncu leta nabere nekaj tisoč evrov denarnih nagrad. Moramo upoštevati tudi druge okoliščine. Danes je v atletiki manj denarja kot pred štirimi leti. V Evropi divja vojna, v Italiji za plin plačujemo šestkrat višjo ceno kot poprej … Vsi trpimo. Živimo v težkih časih.
Prihodnost maratonov se medtem zdi svetla. Tudi v rezultatskem smislu?
Če ima Kelvin Kiptum glavo Eliuda Kipchogeja, bo svetovni rekord v treh letih 1;58. A tega ne vemo. Vemo le, da je velik, res velik talent. Vemo tudi, da živi blizu Itena, da tako rekoč nima trenerja in da skače iz ene tekaške skupine v drugo. Ko me ni bilo zraven, se je dvakrat pridružil mojim atletom. Stoodstotno sem prepričan, da lahko teče 1;58. Toda 1,200.000 dolarjev za prvo pogodbo …
