S sojetniki še pod tušem
Brat neprištevnega morilca toži državo.
Odpri galerijo
Elvis Đogić (desno) je po dogodku odšel v Švico. FOTO: Roman Šipić/Delo
Ljubljana – Elvis Đogić, ki se je pred skoraj petimi leti znašel v kazenskem postopku zaradi pretepa v lokalu Šipca bar na Logu pri Brezovici, kjer je njegov brat Elvir Đogić (neprišteven) vzel življenje Maticu Brajiću, toži državo zaradi 959 dni neutemeljenega odvzema prostosti.
Elvir Đogić je Brajiću povzročil tako hude rane, da je kasneje umrl v bolnišnici. Po ponovljenem sojenju je bil spoznan za neprištevnega in mu, ker ni imel duševne motnje, ampak osebnostno, tudi ni bilo treba iti na psihiatrično zdravljenje. Elvisa Đogića pa je sodišče sprva obsodilo na zaporno kazen zaradi pomoči bratu pri kaznivem dejanju uboja, ker ga je pred dogodkom z avtom od doma pripeljal do lokala. A ga je višje sodišče nato oprostilo vseh obtožb.
Ljubljanska okrožna sodnica Barbara Fajdiga Jadek bo najprej presodila glede temelja zahtevka Elvisa Đogića in izdala vmesno sodbo. Oziroma, povedano z drugimi besedami, odločila, ali mu odškodnina sploh pripada.
Elvis Đogić terja 102.155 evrov odškodnine zaradi 959 dni pripora in hišnega pripora, 24.000 evrov za izgubljeni dobiček ter še 4995 evrov za stroške postopka.
Njegov oče Emin Đogić je včeraj sodnici pojasnil, da je Elvis do tistega usodnega majskega dne delal prek študenta kot pomočnik električarja in da bi moral iti delat v Avstrijo. Zaradi tistega dogodka pa je njegovi družini še vedno zelo težko in še danes trpijo, je tožil na sodišču. Da je pred prihodom v pripor živel pošteno, bil ambiciozen in komunikativen, je na sodišču pred tem govoril tudi Elvis. Poleg tega si je želel tudi nekaj ustvariti v življenju, je dejal. Ukvarjal se je z različnimi športi, od nogometa in tenisa do košarke, imel je tudi dekle.
V priporu je bil v celici zaprt 22 ur na dan, le dve uri je imel časa za gibanje na prostem. »Bil sem obkrožen z ljudmi tudi, ko sem šel na stranišče ali pod tuš. Pet se nas je skupaj umivalo,« se je med drugim spominjal.
Tudi ob prihodu iz pripora mu je bilo težko, saj so se ga vsi spominjali le po dogodku iz Šipca bara. Da je nedolžen, pa nihče ni verjel. Zato pri nas tudi ni mogel najti službe in je odšel v Švico, kjer za zelo dobro plačo zdaj vozi kombije. A je tudi tam njegova nadrejena izvedela za njegovo preteklost, zato je moral k njej na pogovor. Ko ji je razložil, da ni kriv, mu je menda odgovorila, da mu verjame in da »naj pazi nase.«
Elvir Đogić je Brajiću povzročil tako hude rane, da je kasneje umrl v bolnišnici. Po ponovljenem sojenju je bil spoznan za neprištevnega in mu, ker ni imel duševne motnje, ampak osebnostno, tudi ni bilo treba iti na psihiatrično zdravljenje. Elvisa Đogića pa je sodišče sprva obsodilo na zaporno kazen zaradi pomoči bratu pri kaznivem dejanju uboja, ker ga je pred dogodkom z avtom od doma pripeljal do lokala. A ga je višje sodišče nato oprostilo vseh obtožb.
Ljubljanska okrožna sodnica Barbara Fajdiga Jadek bo najprej presodila glede temelja zahtevka Elvisa Đogića in izdala vmesno sodbo. Oziroma, povedano z drugimi besedami, odločila, ali mu odškodnina sploh pripada.
Elvis Đogić terja 102.155 evrov odškodnine zaradi 959 dni pripora in hišnega pripora, 24.000 evrov za izgubljeni dobiček ter še 4995 evrov za stroške postopka.
Njegov oče Emin Đogić je včeraj sodnici pojasnil, da je Elvis do tistega usodnega majskega dne delal prek študenta kot pomočnik električarja in da bi moral iti delat v Avstrijo. Zaradi tistega dogodka pa je njegovi družini še vedno zelo težko in še danes trpijo, je tožil na sodišču. Da je pred prihodom v pripor živel pošteno, bil ambiciozen in komunikativen, je na sodišču pred tem govoril tudi Elvis. Poleg tega si je želel tudi nekaj ustvariti v življenju, je dejal. Ukvarjal se je z različnimi športi, od nogometa in tenisa do košarke, imel je tudi dekle.
V priporu je bil v celici zaprt 22 ur na dan, le dve uri je imel časa za gibanje na prostem. »Bil sem obkrožen z ljudmi tudi, ko sem šel na stranišče ali pod tuš. Pet se nas je skupaj umivalo,« se je med drugim spominjal.
Tudi ob prihodu iz pripora mu je bilo težko, saj so se ga vsi spominjali le po dogodku iz Šipca bara. Da je nedolžen, pa nihče ni verjel. Zato pri nas tudi ni mogel najti službe in je odšel v Švico, kjer za zelo dobro plačo zdaj vozi kombije. A je tudi tam njegova nadrejena izvedela za njegovo preteklost, zato je moral k njej na pogovor. Ko ji je razložil, da ni kriv, mu je menda odgovorila, da mu verjame in da »naj pazi nase.«
