So zdravniki naredili vse, kar bi lahko?
Tožba zaradi sinove smrti: Po več kot letu dni in pol od začetka pravdanja starši čakajo na prvo odločitev sodnice.
Odpri galerijo
Urška Trotovšek in oče Damjan Ojsteršek v družbi odvetnika Andreja Pitaka FOTO: Marko Feist
Ljubljana – Urška Trotovšek in Damjan Ojsteršek, mama in oče 24-letnega Sebastiana Ojsterška, ki zaradi prepričanja, da bi njun sin še živel, če v UKC Ljubljana pri njegovem zdravljenju 21. decembra 2011 zdravniki ne bi storili napak, tožita največjo slovensko bolnišnico za 65.276,97 evra odškodnine. Po več kot letu dni in pol od začetka pravdanja zdaj čakata na prvo odločitev sodnice Doris Jarc.
Ta se je po vseh zaslišanih pričah in vpogledu v obsežno zdravstveno dokumentacijo odločila, da bo glede temelja tožbe izdala vmesno sodbo. To pomeni, da bosta oče in mama šele takrat, ko jo bosta držala v roki, izvedela, ali si lahko od UKC Ljubljana sploh obetata odškodnino.
Celotna zgodba nesrečnega fanta se je začela leta 1997, ko so mu ugotovili presnovno bolezen cistinozo. Zdravniki so takrat videli rešitev v presaditvi ledvic in to tudi storili. Ko so mu 13. decembra 2011 v UKC kot dializnemu bolniku odstranili ledvico, se je Sebastianovo zdravstveno stanje zapletlo. Kmalu po operaciji je dobil pljučnico in imel velike težave z izkašljevanjem. Starši so takrat zadnjič slišali njegov glas, saj so ga nato, ker je potreboval dihalno podporo, uspavali. In privezali, saj bi si drugače lahko odstranil cevke. Toda 21. decembra je storil prav to – čeprav je bil na intenzivni negi in pod strogim nadzorom. »Ker je bil ves čas privezan, se je zadušil!« sta se oče in mati decembra 2015 v pogovoru za Novice z grozo spominjala njegove agonije. »Po njihovih zapisih naj bi mu dihalno pot vzpostavili šele po eni uri! In tudi zastoj srca, kot so nama povedali, naj bi trajal več kot pol ure!« Sebastiana so 19. marca 2012 premestili na intenzivni oddelek celjske splošne bolnišnice, kjer je imel spet velike težave z dihanjem. Njegovo zdravstveno stanje se je tako poslabšalo, da je 1. aprila 2012 v bolnišnici umrl zaradi zadušitve.
Sodna izvedenka, specialistka intenzivne, interne medicine in kardiologije prof. dr. Andrejka Sinkovič je na zadnji pravdni obravnavi o dogajanju 21. decembra 2011 povedala, da so zdravniki takrat, ko so Sebastiana zaradi težav z dihanjem spet hoteli priklopiti na dihalne aparate, naleteli na zaprto sapnico. »V času od 10. ure do 10.40 so bili specialisti intenzivisti prepuščeni samim sebi in poskušali sami rešiti prehodnost dihalne poti s perkutano traheotomijo. Ker se je ob 10.10 pojavil sekundarni srčni zastoj, so ga hkrati nemudoma oživljali – s kompresijo prsnega koša in predihavanjem z masko,« je v dopolnitvi izvedenskega mnenja povedala Andrejka Sinkovič in nadaljevala: »Žal je bila perkutana traheotomija opravljena šele po več kot 30 minutah (10.40). V tem trenutku – 40 minut po klicu – je prišel šele specialist otorinolaringolog. Šele po nadaljnjih desetih minutah (10.50) so vzpostavili spontani obtok s tipnim pulzom.«
Na zaslišanju je izvedenka pojasnila, da pri Sebastianu v prvih trenutkih niso mogli vzpostaviti dihalne poti oziroma mu vstaviti tubusa, ker je imel otečeno grlo. Menila je, da je v tem primeru to bil nesrečni dogodek in da so v prvih minutah zdravniki naredili vse, da bi pomagali pacientu. Urgentno so takoj poklicali tudi specialista otorinolaringologije. »Zakaj? Ker so vedeli, da čas teče. Čas je bil Sebastianov sovražnik. Ker dolgo ni bilo vzpostavljene dihalne poti, se je zgodil srčni zastoj,« je povedala.
Menila je, da bi bilo seveda dobro, da bi bila dihalna pot takoj vzpostavljena oziroma da »je edino, kar bi lahko naredili, da bi kirurg naredil odprtino v sapnici, da bi uvedli cevko«. Zato se je strinjala z mnenjem nemškega izvedenca Thomasa Nicolaia, ki ga je priskrbela tožeča stran, da je bilo nujno čim zgodnejše klicanje kirurga specialista otorinolaringologije, ki pogosto opravlja kirurški rez sapnic. Poudarila je, da sta bila za tak poseg usposobljena tudi specialista intenzivne medicine, a da moraš pri tem imeti veliko vaje oziroma prakse. »Je pa res, da če nimaš stalne prakse (tedenske, mesečne), takega posega nisi vešč, ker ga ne treniraš.« A, kot izhaja iz njenega prvega mnenja, v tem primeru tamkajšnjim zaposlenim ne moremo očitati, da niso ravnali skladno z medicinsko etiko. »To je bila huda nesreča, ki ni običajna. Običajno se to dobro konča, tu pa se ni,« je povedala.
Ta se je po vseh zaslišanih pričah in vpogledu v obsežno zdravstveno dokumentacijo odločila, da bo glede temelja tožbe izdala vmesno sodbo. To pomeni, da bosta oče in mama šele takrat, ko jo bosta držala v roki, izvedela, ali si lahko od UKC Ljubljana sploh obetata odškodnino.
Celotna zgodba nesrečnega fanta se je začela leta 1997, ko so mu ugotovili presnovno bolezen cistinozo. Zdravniki so takrat videli rešitev v presaditvi ledvic in to tudi storili. Ko so mu 13. decembra 2011 v UKC kot dializnemu bolniku odstranili ledvico, se je Sebastianovo zdravstveno stanje zapletlo. Kmalu po operaciji je dobil pljučnico in imel velike težave z izkašljevanjem. Starši so takrat zadnjič slišali njegov glas, saj so ga nato, ker je potreboval dihalno podporo, uspavali. In privezali, saj bi si drugače lahko odstranil cevke. Toda 21. decembra je storil prav to – čeprav je bil na intenzivni negi in pod strogim nadzorom. »Ker je bil ves čas privezan, se je zadušil!« sta se oče in mati decembra 2015 v pogovoru za Novice z grozo spominjala njegove agonije. »Po njihovih zapisih naj bi mu dihalno pot vzpostavili šele po eni uri! In tudi zastoj srca, kot so nama povedali, naj bi trajal več kot pol ure!« Sebastiana so 19. marca 2012 premestili na intenzivni oddelek celjske splošne bolnišnice, kjer je imel spet velike težave z dihanjem. Njegovo zdravstveno stanje se je tako poslabšalo, da je 1. aprila 2012 v bolnišnici umrl zaradi zadušitve.
Niso mogli vzpostaviti dihalne poti
Sodna izvedenka, specialistka intenzivne, interne medicine in kardiologije prof. dr. Andrejka Sinkovič je na zadnji pravdni obravnavi o dogajanju 21. decembra 2011 povedala, da so zdravniki takrat, ko so Sebastiana zaradi težav z dihanjem spet hoteli priklopiti na dihalne aparate, naleteli na zaprto sapnico. »V času od 10. ure do 10.40 so bili specialisti intenzivisti prepuščeni samim sebi in poskušali sami rešiti prehodnost dihalne poti s perkutano traheotomijo. Ker se je ob 10.10 pojavil sekundarni srčni zastoj, so ga hkrati nemudoma oživljali – s kompresijo prsnega koša in predihavanjem z masko,« je v dopolnitvi izvedenskega mnenja povedala Andrejka Sinkovič in nadaljevala: »Žal je bila perkutana traheotomija opravljena šele po več kot 30 minutah (10.40). V tem trenutku – 40 minut po klicu – je prišel šele specialist otorinolaringolog. Šele po nadaljnjih desetih minutah (10.50) so vzpostavili spontani obtok s tipnim pulzom.«
Sodnica bo najprej izdala vmesno sodbo.
Kaj bi lahko storil specialist otorinolaringologije?
Sodna izvedenka: To je bila huda nesreča, ki ni običajna.
Kaj bi lahko storil specialist otorinolaringologije?
Sodna izvedenka: To je bila huda nesreča, ki ni običajna.
Na zaslišanju je izvedenka pojasnila, da pri Sebastianu v prvih trenutkih niso mogli vzpostaviti dihalne poti oziroma mu vstaviti tubusa, ker je imel otečeno grlo. Menila je, da je v tem primeru to bil nesrečni dogodek in da so v prvih minutah zdravniki naredili vse, da bi pomagali pacientu. Urgentno so takoj poklicali tudi specialista otorinolaringologije. »Zakaj? Ker so vedeli, da čas teče. Čas je bil Sebastianov sovražnik. Ker dolgo ni bilo vzpostavljene dihalne poti, se je zgodil srčni zastoj,« je povedala.
Menila je, da bi bilo seveda dobro, da bi bila dihalna pot takoj vzpostavljena oziroma da »je edino, kar bi lahko naredili, da bi kirurg naredil odprtino v sapnici, da bi uvedli cevko«. Zato se je strinjala z mnenjem nemškega izvedenca Thomasa Nicolaia, ki ga je priskrbela tožeča stran, da je bilo nujno čim zgodnejše klicanje kirurga specialista otorinolaringologije, ki pogosto opravlja kirurški rez sapnic. Poudarila je, da sta bila za tak poseg usposobljena tudi specialista intenzivne medicine, a da moraš pri tem imeti veliko vaje oziroma prakse. »Je pa res, da če nimaš stalne prakse (tedenske, mesečne), takega posega nisi vešč, ker ga ne treniraš.« A, kot izhaja iz njenega prvega mnenja, v tem primeru tamkajšnjim zaposlenim ne moremo očitati, da niso ravnali skladno z medicinsko etiko. »To je bila huda nesreča, ki ni običajna. Običajno se to dobro konča, tu pa se ni,« je povedala.
