Podnebne babice proti Švici
Georg Klingler je strokovnjak za podnebne in energetske politike, ki je sodeloval pri postavljanju podnebne tožbe Klimaseniorinnen v Švici, v kateri skupina starejših žensk toži švicarsko vlado za nezadostno ukrepanje pri blaženju podnebnih sprememb.
Idejo za tožbo je podal Greenpeace, ki je tudi mobiliziral jedrno skupino tožnic. Odtlej je ta narasla na tisoč dam, ki so postale samostojna silnica gibanja za blažitev podnebnih sprememb v Švici. Sodelujejo tudi v kampanji zbiranja podpisov za referendum o spremembi obstoječega podnebnega zakona, v katerega bi se vpisala določila pariškega podnebnega sporazuma.
Skupina je sprva na štiri vladne službe naslovila zahtevo, da cilje in ukrepe za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov uskladijo z minimalnimi zahtevami pariškega dogovora. Švicarska vlada je zahtevo zavrnila, češ da je ni mogoče reševati na ravni države, temveč globalno, in proti njeni odločitvi so se dame pritožile na zveznem upravnem sodišču.
Tožba ima predzgodbo. Jo lahko povzamete?
Vse se je začelo s sodnim primerom na Nizozemskem leta 2015, kjer je sodišče pritrdilo 900 civilnim tožnikom, da se mora država bolj potruditi pri prilagajanju in blaženju podnebnih sprememb. Ker ima Švica enako zakonodajo kot Nizozemska, je švicarski Greenpeace naročil pravno strokovno presojo, ali lahko podobno tožbo vloži v Švici. Pokazalo se je, da lahko v Švici sprožiš tožbo proti državi le, če dokažeš, da ti je bila povzročena posebna škoda. Preko analize vročinskih valov smo pokazali, da ti najbolj prizadenejo starejše, zlasti ženske, ter dojenčke in otroke.
Za tožbo v imenu otrok bi potrebovali posrednike, zato smo se osredotočili na drugo najbolj ranljivo skupino, starejše ženske. Razlog, da so iz skupine tožnikov izključeni moški, je, da poskušamo imeti čim trdnejše dokaze. Študije namreč kažejo, da so moški nekoliko manj izpostavljeni posledicam vročinskih valov.
Kako daleč je primer na sodišču?
Tožbo smo vložili 26. maja lani. Sodišče je o njej že odločilo, vendar sodbe še ni izreklo, ker ni zavezano nobenemu časovnemu roku. Običajno za odločitev potrebuje eno leto. Maja bo ponovno zasedalo, torej odločitev pričakujemo vsak čas.
Kateri so pravni argumenti tožnic?
Skupina vladi očita kršenje 2. in 8. člena evropske konvencije o človekovih pravicah ter 10. (pravica do življenja) in 74. člena (trajnostni razvoj, ki vključuje previdnostno načelo) švicarske ustave. Država s svojimi politikami krši te člene, ker ne zagotavlja omejitve dviga temperature ozračja za »precej manj« kot za dve stopinji Celzija oziroma 1,5 stopinje, s čimer se je zavezala ob podpisu in ratifikaciji pariškega sporazuma.
Pravna utemeljitev tožbe je, da morajo države izpolniti vsaj minimalne dolžnosti. Na Nizozemskem je sodišče dosodilo, da je minimalna dolžnost države zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 25 odstotkov do leta 2020, medtem ko si je vlada, podobno kot v Švici, zastavila 20-odstotno zmanjšanje.
Za zahtevanimi cilji stojijo znanstvena analiza Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki pravi, da morajo države OECD zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 25 do 40 odstotkov do leta 2020, ter študije o smrtonosnih posledicah vročinskih valov. Zaradi vročinskih valov leta 2003 je v Evropi umrlo več kot 70.000 ljudi, samo v Švici tisoč. Poskušamo dokazati, da je za ranljive skupine prebivalstva to katastrofa, ki se dogaja že zdaj.
Ali za uspeh podnebnih tožb potrebujemo najbolj ranljive skupine prebivalstva?
Nekako tako. S strogo pravnega vidika gospe na sodišču govorijo o posledicah podnebnih sprememb za njihovo zdravje in tem, da jih država ne ščiti dovolj, seveda pa je bistvo njihovega sporočila, da to delajo za svoje vnuke in generacije, ki prihajajo na ta svet.
Verjetno Švica ni izjema v kršitvi določil pariškega sporazuma?
Smo v čudnem položaju, ko imamo pravno zavezujoč mednarodni sporazum, ki pravi, da moramo prenehati uporabljati fosilna goriva, hkrati pa se politika in podjetja držijo starega poslovnega modela, ki temelji na fosilnih gorivih. Poročilo OZN kaže, da vse države zaostajajo za postavljenimi cilji in prav ta zaostanek pomeni kršitev človekovih pravic. Na to opozarjajo okoljske tožbe.
Sivolase dame od švicarske vlade ne zahtevajo denarja, ampak konkretne ukrepe. Kakšne?
Imajo celo vrsto zahtev, dokazati pa morajo, da država lahko oziroma mora narediti več, saj zdaj krši njihove pravice. V 150-stranskem dokumentu podrobno popisujejo, kaj bi lahko naredila Švica na področju električne mobilnosti, kmetijstva, letalskega prometa …, povsod, kjer nastajajo izpusti toplogrednih plinov. Nekatere države so veliko bolj napredne. Švedska si je do leta 2045 postavila cilj nič emisij.
Kakšno podporo jim nudi Greenpeace?
Zanje opravljamo administrativne storitve, jim strokovno svetujemo pri kampanji, saj niso podnebne strokovnjakinje, in financiramo odvetnike, kar je največji zalogaj. Pravniki so dragi, tudi če delajo pro bono.
Koliko denarja ste doslej odšteli zanje?
Začeli smo leta 2015 z naročilom strokovnega mnenja, ki je stalo »samo« 30.000 frankov, v naslednjih letih smo vsako leto plačali približno sto tisoč frankov, letos bo znesek približno enak. To je veliko denarja, vendar menimo, da se izplača. V Švici je razprava o podnebnih spremembah povsem paralizirana, levi pravijo eno, desni drugo, za nevtralno debato, podprto z znanstvenimi dejstvi, ni prostora. Želimo, da bi sodišče nepristransko preučilo vse podatke. Naj spregovorijo dejstva, ne politične igrice.
Razlogov, ki opravičujejo visok denarni vložek v tožbo, je še več. Temo podnebnih sprememb želimo približati ljudem. Povezovanje zdravja in podnebnih sprememb bo v debato pomagalo pritegniti zdravnike in politike desnih strank, ki se zavzemajo za zdravstvene teme. Pridobiti želimo tudi nove skupine državljanov, ki bodo zagovarjali podnebne politike. Starejše ženske so bile prva, zdaj se pogovarjamo z gozdarji, kmeti, upravljavci voda. Ti zelo dobro poznajo spremembe, ki se dogajajo.
Kaj se bo zgodilo, če bo upravno sodišče ugodilo pritožbi podnebnih dam?
To bo prva velika zmaga, ki bo pomenila, da bodo morale vladne službe preučiti njihovo zahtevo. Šele potem se bomo lahko zares začeli boriti za izboljšanje podnebnih politik na različnih področjih. Na Nizozemskem je odločitev sodišča povsem spremenila pravila igre. Nihče več ne zanika podnebnih sprememb, prej so jih, v parlamentu o podnebnih spremembah ne govorijo več kot o nečem oddaljenem, temveč razpravljajo o prenehanju uporabe premoga in prepovedi motorjev z notranjim zgorevanjem.
Nizozemska vlada je v obrambi trdila, da je premajhna in da ima s svojimi izpusti toplogrednih plinov zanemarljiv vpliv na podnebne spremembe. A sodnik je to označil za izmikanje odgovornosti in dosodil, da ima vsaka država ne glede na velikost pravno zavezo za zmanjšanje količin toplogrednih izpustov. Upamo, da se bo enako zgodilo v Švici. Pariški sporazum navsezadnje pomeni prenehanje uporabe fosilnih goriv.
Po njegovem sprejetju se je število podnebnih tožb močno povečalo. Kaj nam to sporoča?
Trenutno je v teku okoli 800 podnebnih tožb, večina v ZDA, kjer zvezno vlado tožijo ne le posamezniki in civilna družba, temveč tudi mesto New York. Sprejeli smo obveze, vendar jih nihče ne uresničuje. Ljudje, ki tožijo bodisi vlade bodisi naftna podjetja, opozarjajo na to. Zgodovina neaktivnosti je del večje zgodbe, razlog za vse več podnebnih tožb pa je škoda, ki jo podnebne spremembe povzročajo tukaj in zdaj.
