V nadaljevanju preberite:

Levica v Sloveniji ni organsko povezana z delavstvom, ki večinoma voli desnico, temveč nagovarja urbani srednji razred, medtem ko stranki SD in Gibanje Svoboda manjka jasna identiteta, sindikati pa ostajajo politično močni predvsem v javnem sektorju, čeprav se o razrednem boju danes skoraj ne govori, ta še vedno obstaja prek neenakosti in izkoriščanja, ugotavlja v podkastu Moč politike dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske filozofske fakultete.

Pred vrati je 1. maj, praznik dela. Imamo v Sloveniji sploh kakšno delavsko stranko, stranko dela? Kot samoumeven odgovor se ponuja, da je to stranka Levica. Pa dejansko je?

Treba je ločevati med stranko dela in stranko delavcev. Levica bi bila rada stranka dela, njen program zagovarja razredne interese dela. Drugo vprašanje pa je, koliko ji je zares uspelo prepričati delavce, da jo volijo. Če se spomnimo zadnjih volilnih izidov, je pravzaprav prestopila parlamentarni prag šele takrat, ko so prišli rezultati z ljubljanskih volišč. Vse kaže, da Levico voli predvsem humanistično izobražen srednji razred z urbanimi vrednotami. Veliko ga je prav v Ljubljani. Levica uspešno nagovarja intelektualce v imenu vrednot, katerih del je seveda tudi solidarnost s šibkimi. Medtem ko delavstvo, pa ne samo pri nas, ampak tudi v zahodni Evropi, že zelo dolgo večinoma voli desničarske stranke.