Odpri vrata »bajtabukve« in vzemi knjigo
Prepoznavne hišice knjižno gradivo ponujajo na 14 lokacijah; tudi v planinski koči – za zanimivo čtivo skrbijo knjižničarji.
Odpri galerijo
Po čtivu v bajtabukvah posegajo tudi turisti. Foto Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Idrija – Po Sloveniji je zaživelo že kar nekaj projektov, s katerimi poskušajo knjižnice ljudi navdušiti za knjige in branje. Najbolj znane so knjigobežnice, modre hišice z rumenimi vrati, Tolmince k izposoji knjig vabijo knjižni seniki ter njihov bibliobus. Koncepti so bolj ali manj povzeti po svetovnih Little Libraries, a večina jih ima lasten pečat. To velja tudi za idrijske bajtabukve, knjižne hiške, ki so skoraj kot gobe po dežju začele rasti lani.
»Z idrijsko različico mimobežnic želimo ponesti knjige na prosto, med ljudi, zunaj središča mesta, na podeželje. Tja, kjer ljudje težje pridejo do knjig. Z njimi širimo bralno kulturo in spodbujamo izmenjavo knjig. So pa ob tem seveda primer dobre prakse promoviranja knjižnice in knjižničnih storitev,« pravi Milanka Trušnovec, direktorica Mestne knjižnice in čitalnice Idrija.
Prepoznavne hišice, ki stojijo na 14 lokacijah, med drugim tudi na Vojskem, dobrih tisoč metrov nad morjem, pri planinski koči na Hlevišah, ob otroških igriščih, cerkvi sv. Antona v Idriji, na znanem kopališču v Idrijski Beli ... imajo obliko značilne idrijske rudarske hiše – visoko pročelje, majhna okna, strme stopnice ob strani ter gank. Zasnoval jih je idrijski slikar Nande Rupnik, izdelal mizar Nejc Lužnik, projekt pa je v celoti financirala občina Idrija.
Da so hiške vedno polne knjig, skrbijo v prvi vrsti knjižničarji sami, čeprav lahko v katerikoli bajtabukvi prav vsak pusti knjigo, priročnik ali revijo. Kdo si izposoja knjige in katere največkrat zamenjajo oči ter roke radovednih bralcev, knjižničarji ne preverjajo.
»Nad gradivom nimamo nadzora, zato v hišicah tudi puščamo odpisane knjige, a smo kljub temu pozorni, da so dela aktualna, naslovi, ki jih ljudje radi vzamejo v roko. Vsaka knjiga je označena z logotipom bajtabukev, vsebuje tudi posebno kazalko,« je dejala Milanka Trušnovec.
Do bajtabukev čuti posebno vez, kot pravi, pa so jih izjemno lepo sprejeli tudi občani. »Z bajtabukvami smo ljudem približali knjige, drži, smo pa ob tem tudi vzpostavili stike s posameznimi krajevnimi skupnostmi, organizacijami, posamezniki in povsod so se angažirali ter nam priskočili na pomoč. In pohvalno je še posebno to, da hiške še nikoli niso bile tarča vandalov, kar kaže, da so ljudje dojeli pravo vrednost bajtabukev,« pove Milanka Trušnovec.
Čez zimo hišice pospravijo na toplo in jih na standardne lokacije znova postavijo maja, kjer ostanejo do oktobra, odvisno od vremena. Za zdaj je hišic 14, Trušnovčeva pa pravi, da razmišljajo o tem, da bi projekt razširili na cerkljanski konec.
Nina Kožar, ki je knjižne molje pred leti navdušila s knjigobežnicami, pravi, da je v Sloveniji že okrog 180 hišic ali polic za izmenjavo knjig. Nekaj tudi v planinskih domovih, v Mariboru poteka izmenjava v stari telefonski govorilnici, najljubša ji je hišica v vrhniškem centru za prebežnike. »Če nam k branju uspe privabiti tri nove bralce na leto, naš trudi ni bil zaman,« je Kožarjeva povedala o smiselnosti mimobežnic.
»Z idrijsko različico mimobežnic želimo ponesti knjige na prosto, med ljudi, zunaj središča mesta, na podeželje. Tja, kjer ljudje težje pridejo do knjig. Z njimi širimo bralno kulturo in spodbujamo izmenjavo knjig. So pa ob tem seveda primer dobre prakse promoviranja knjižnice in knjižničnih storitev,« pravi Milanka Trušnovec, direktorica Mestne knjižnice in čitalnice Idrija.
Kot stare rudarske hiše
Prepoznavne hišice, ki stojijo na 14 lokacijah, med drugim tudi na Vojskem, dobrih tisoč metrov nad morjem, pri planinski koči na Hlevišah, ob otroških igriščih, cerkvi sv. Antona v Idriji, na znanem kopališču v Idrijski Beli ... imajo obliko značilne idrijske rudarske hiše – visoko pročelje, majhna okna, strme stopnice ob strani ter gank. Zasnoval jih je idrijski slikar Nande Rupnik, izdelal mizar Nejc Lužnik, projekt pa je v celoti financirala občina Idrija.
Andrej Kokot, predsednik društva Prava beseda in pobudnik Gverilske izposodnice, kjer lahko bralci v radovljiški Kavarni Prešeren oddajo svojo knjigo in v zameno dobijo drugo, pravi: »Mlade je treba navaditi na pisano besedo, na knjigo, ker vse preveč posegajo po bližnjicah elektronskih naprav. Tako se tudi znižuje raven jezika, ne le raven komunikacije.«
Da so hiške vedno polne knjig, skrbijo v prvi vrsti knjižničarji sami, čeprav lahko v katerikoli bajtabukvi prav vsak pusti knjigo, priročnik ali revijo. Kdo si izposoja knjige in katere največkrat zamenjajo oči ter roke radovednih bralcev, knjižničarji ne preverjajo.
»Nad gradivom nimamo nadzora, zato v hišicah tudi puščamo odpisane knjige, a smo kljub temu pozorni, da so dela aktualna, naslovi, ki jih ljudje radi vzamejo v roko. Vsaka knjiga je označena z logotipom bajtabukev, vsebuje tudi posebno kazalko,« je dejala Milanka Trušnovec.
Širitev na cerkljanski konec
Do bajtabukev čuti posebno vez, kot pravi, pa so jih izjemno lepo sprejeli tudi občani. »Z bajtabukvami smo ljudem približali knjige, drži, smo pa ob tem tudi vzpostavili stike s posameznimi krajevnimi skupnostmi, organizacijami, posamezniki in povsod so se angažirali ter nam priskočili na pomoč. In pohvalno je še posebno to, da hiške še nikoli niso bile tarča vandalov, kar kaže, da so ljudje dojeli pravo vrednost bajtabukev,« pove Milanka Trušnovec.
Knjige so na voljo tudi ob kopališču v Idrijski Beli. FOTO: Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Čez zimo hišice pospravijo na toplo in jih na standardne lokacije znova postavijo maja, kjer ostanejo do oktobra, odvisno od vremena. Za zdaj je hišic 14, Trušnovčeva pa pravi, da razmišljajo o tem, da bi projekt razširili na cerkljanski konec.
