Prikaz nasprotnih dejstev AIPA, k.o.
Absolutno ne drži navedba, da imetniki pravic šest let niso prejemali honorarjev. AIPA je vsako leto od v letu 2011 sklenjenega skupnega sporazuma dalje opravila delitve zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil iz naslova kabelske retransmisije, ki se delijo na podlagi dejansko ugotovljene uporabe varovanih del.
V članku je neresnično navedeno, da AIPA ni hotela sprejeti organizacije AGICOA – nasprotno: z njenimi predstavniki je AIPA v stiku od leta 2008 dalje, vendar pa s švicarsko družbo AGICOA (ki je bila zastopnica približno petih slovenskih filmskih producentov) v skladu s slovensko zakonodajo ni mogla skleniti sporazuma o zastopanju s tujo kolektivno organizacijo, saj le-ta nima takšnega statusa.
Članek nadalje neresnično navaja, da je AIPA med imetnike pravic (ki jih ni samo 900) delila (pri tem gre dejansko za izplačila) zgolj 150.000 evrov od povprečno šest milijonov evrov letno zbranega denarja – ta delež iz leta v leto raste in samo v letih npr. 2020 do 2023 znaša povprečno 2,5 milijona evrov letno. Neresnična je navedba, da ima AIPA nerazdeljen denar (pri tem ne gre niti za »nezapravljen« denar, kot tudi napačno navaja članek). AIPA celotno delilno maso dodeli na vsa oz. vsako uporabljeno avdiovizualno delo in zato nima nerazdeljenega denarja. Gre torej za v celoti dodeljena sredstva, ki pa so delno lahko še neizplačana, v zvezi s čimer AIPA izvaja vse z zakonom in direktivo določene ukrepe, da bi identificirala imetnike pravic oz. upravičence za izplačilo.
Ne drži, da je AIPA postopala dvolično in imela vodstvo, ki ni imelo svojega repertoarja. Vsi člani AIPA, ki so bili v tistem času tudi člani njenih organov vodenja ali nadzora, so bili soavtorji avdiovizualnih del, izvajalci v avdiovizualnih delih (tj. igralci) ali filmski producenti (npr. Danijel Hočevar, Jožko Rutar, Igor Pediček, Janko Čretnik, Miha Knific, Matevž Luzar, Urša Menart, Klemen Dvornik, Rado Likon, Metod Pevec, Alenka Pirjevec, Sebastian Cavazza, Nikola Sekulović idr.).
Članek neresnično navaja, da je AIPA sprejela »domačijski in neživljenjski razdelilnik« oz. da je šlo za »uzurpirana« pravila – nasprotno: pravila delitve so sprejeli člani AIPA na skupščini, tudi na podlagi skrbne presoje (še zlasti tujih) delilnih mehanizmov.
AIPA nima »spornega« dovoljenja, ampak ima popolnoma zakonito izdano pravnomočno in izvršljivo dovoljenje iz leta 2010, ki je prestalo več sodnih presoj.
Popolnoma neresnična je navedba, da je direktor Štibernik zavajal državni organ s predložitvijo lažnih oz. nesprejetih listin – v zvezi s tem je bilo (tudi s strani v članku omenjenih) podanih več kazenskih ovadb, ki so bile vse zavržene oz. zavrnjene – med njimi osem s sklepom Okrožnega državnega tožilstva (ODT) št. Kt/23515/2016/KS z dne 9. 12. 2020, ena že leta 2012 s sklepom ODT št. Kt (0) 2120/11-SU-sm dne 14. 3. 2012.
Odločno zavračamo namigovanja, da je AIPA oprala milijon evrov, da je šlo za sporazum o poravnavi in s tem za neki lažni izgovor, kot da je AIPA odgovorna, da naj bi ta milijon evrov poniknil. To v članku problematizirano nakazilo po nalogu AGICOA iz Švice, je v nadzoru preveril tudi davčni organ, ki ni ugotovil nepravilnosti, zaradi česar je bil davčni postopek nadzora tudi ustavljen (odločba MF št. DT-499-14-25/2020-3 z dne 16. 2. 2022 v povezavi z odločbo FURS št. DT 0610-1711/2018-36 z dne 20. 6. 2022), kar je razvidno iz javno objavljenega revidiranega Letnega poročila AIPA za leto 2022, zato so povzemanja članka, da je FURS pri davčnem pregledu ugotovil, da je šlo za oškodovanje lastnikov avtorskih pravic in za neupravičeno obogatitev nekaterih društev, neresnična.
Za AIPA, k.o., direktor Gregor Štibernik
