Ob 80-letnici prof. dr. Jožeta Vižintina, zaslužnega profesorja UL
Prof. dr. Jože Vižintin se je rodil pred dobrimi 80 leti v Zaloščah na Vipavskem. Na Fakulteti za strojništvo je diplomiral leta 1972, leta 1975 magistriral in tri leta kasneje doktoriral. Po diplomi je bil asistent na matični fakulteti, nato direktor Zavoda za raziskavo materialov in konstrukcij (1980–1988). V tem obdobju je bil izvoljen za predsednika Slovenskega društva za tribologijo, znanstveno vedo o trenju, obrabi, mazivih in tehnologiji mazanja. Društvo med drugim vsaki dve leti organizira odmevno mednarodno posvetovanje o tej problematiki pod imenom SLOTRIB. Bil je med pobudniki in organizator mednarodne konference ECOTRIB. Leta 1994 je ustanovil in nato vodil fakultetni center za tribologijo in tehnično diagnostiko ter katedro za tribologijo in vzdrževanje. Danes je upokojen, a še vedno zelo aktiven na številnih področjih.
Njegova poglavitna pedagoška, raziskovalna in razvojna dejavnost se je v celotnem obdobju povezovala z že omenjenimi strokami strojništva in se v tem okviru še širila in povsod puščala neizbrisno sled. Tako je med direktorovanjem na ZRMK zgradil več kot 20.000 kvadratnih metrov laboratorijskih površin in jih opremil z novima laboratorijskim pohištvom in raziskovalno opremo. Bil je pobudnik in eden od ustanoviteljev slovenske inženirske akademije, v obdobju 2003–2008 tudi njen predsednik in deset let generalni tajnik. Je redni član Inženirske akademije Slovenije in od leta 1997 član ruske mednarodne inženirske akademije, član nemškega inženirskega združenja in mednarodnega združenja za tribologijo. Bil je med ustanovitelji in član upravnega odbora mednarodnega Virtualnega inštituta za tribologijo, v katerega je bilo vključenih 32 mednarodnih laboratorijev. Kot uveljavljen raziskovalec je predsedoval mednarodnemu združenju Evropska mreža za zaščito industrijskih površin (Wear Protection, ENIWEP). V Sloveniji je na širšem področju raziskovalne dejavnosti omembe vredno njegovo mesto predsednika Zveze raziskovalnih organizacij Slovenije, prav tako pa njegova intenzivna vključenost v vodenje nekdanje Raziskovalne skupnosti Slovenije. Leta 1995 je postal član upravnega odbora Univerze v Ljubljani in bil od leta 1997 do 2001 njen prorektor in nato še dve leti član senata. V letih 2007 in 2008 je bil tudi v. d. predstojnika in kasneje predsednik strokovnega sveta inovacijsko-razvojnega inštituta univerze.
Za vrhunske rezultate raziskovalnega dela je prejel več nagrad, med drugimi leta 2002 Zoisovo nagrado, leta 2000 in 2006 pa nagrado Ameriškega združenja strojnih inženirjev in priznanje fellow STLE za posebne dosežke v tribologiji. Zveza strojnih inženirjev Slovenije mu je leta 2016 podelila nagrado za življenjsko delo, Univerza v Ljubljani pa zlato plaketo in naziv zaslužni profesor.
Izjemno je negoval sodelovanje z domačo in tujo industrijo. Pravzaprav je bilo to začrtano že v začetku: pred študijem na univerzi, po končani triletni poklicni šoli, je bil namreč skoraj dve leti zaposlen kot ključavničar na SGP Gorica, po srednji šoli strojne stroke pa v Avtoprometu Gorica, kjer je bil na koncu vodja avtokleparske delavnice. To povezovanje in sodelovanje z industrijo se kaže v več kot 150 poročilih in ekspertizah, okoli 20 izvedenih strokovnih delih in okoli 15 patentih. V sodelovanju s Petrolom je razvil dve vrsti bioolja, drsna mehanska tesnila za podjetje ETI Izlake, s podjetjem Strojna Maribor konkavno-konveksni profil za polžaste dvojice, sodeloval je tudi v projektu z Volvom in nekaterimi španskimi podjetji.
Poleg tega je vseskozi nesebično delil znanje in izkušnje ter spodbujal rast, razvoj in uveljavljanje svojih raziskovalcev v slovenskem in mednarodnem strokovnem prostoru. Za ilustracijo te širine in vztrajnosti je dovolj omeniti le podatek, da je smer, ki jo je vzpostavil prof. dr. Jože Vižintin, na koncu večletnega cikla pokrivala že deset predmetov.
Ob vsem tem strokovnem zarisu ni moč mimo prof. dr. Jožeta Vižintina kot človeka. Resnega, občutljivega, zanesljivega, zavzetega človeka, ki zna vsakomur prisluhniti in po potrebi svetovati. Ki ga poleg neštetih raziskovalnih in strokovnih vprašanj zanimajo tudi mnoga druga, pomembna za posameznike in širšo skupnost. V pogovoru za prilogo Dela o znanosti je pred našim vstopom v schengensko območje ocenjeval, da se razvija delovanje naših raziskovalnih in razvojnih ustanov v pravo smer, hkrati pa opozarjal na to, da ni zagotovil, da bo šla v to smer tudi naša industrija.
Žal se njegova bojazen danes uresničuje: zaradi propada cele vrste ambiciozno zamišljenih velikih in malih podjetij ter ukinjanja ali osiromašenja oddelkov in služb za razvoj in inovacije v številnih drugih se mnogokrat zazdi, da je v času krize prav tu še najlažje racionalizirati in kaj prihraniti. Prava resnica pa je neskončno daleč od te. Pot iz sedanjih zagat in krize lahko dolgoročno pelje le prek ustrezno ovrednotenega in celovito podprtega inženirskega znanja, inovacij, pogumnejšega zaposlovanja najboljših kadrov doma ter sistematičnega povezovanja s svetom na taki, enakopravnejši podlagi. Predvsem pa v zaupanju in upoštevanju stroke in strokovnjakov na vseh področjih. To pa je pot, ki jo je z vztrajnostjo, poglabljanjem znanja in kopičenjem pravih izkušenj že pred desetletji premišljeno zastavil in uspešno vodil 80-letni jubilant prof. dr. Jože Vižintin.
Prof. dr. Bojan Podgornik, Inštitut za kovinske materiale in tehnologije
