Šestke so se dokončno prijele

Objavljeno
23. maj 2016 10.05
Posodobljeno
23. maj 2016 10.05
Uredništvo
Uredništvo
Če poročam z našega gorenjskega konca, moram napisati, da smo porodne težave organizacije skupinic po šest kolesarjev končno premagali. To pišem v imenu vseh naših članov, naše številne kolesarske druščine. Očitki, da tudi takšne niso varne, smo sprejeli, ker se zavedamo, da stoodstotne varnosti v cestnem prometu pač ni. Tega se zavedamo in zato se trudimo po najboljših močeh biti čim bolj nemoteči na cesti. Zgodi se tudi, da voznik avtomobila na enem odseku sreča tudi tri skupinice po šest kolesarjev, vendar je tako skupino lažje prehiteti, kot če bi bila številčnejša. Vendar se to malokrat zgodi, kajti z zbirnega kraja startamo v razmiku vsaj treh minut.

Mnjenje kolesarjev je skoraj enotno, skupinice po šest se izberejo po dnevnem počutju, nihče se ne počuti zapostavljenega in nihče ni prikrajšan za užitke v skupinskem kolesarjenju. Še vedno se nismo odločili, ali bo kaka skupina premierno nastopila tudi na vrhuncu kolesarske sezone, na maratonu maratonu Franja BTC City, in ne bomo obupali, če se letos to ne bo zgodilo, prihodnje leto se bo prav gotovo. Vemo, kaj kolesarjem pomeni Franja, vemo pa tudi, da je mogoče res prišel čas, ko bomo svoje moči razkazovali na Franjinem kronometru, prijateljstvo pa na maratonu.

Užitek

Največji užitek pri tako majhnih skupinah je občutek skladnosti, uigranost in varnosti. Pišejo se zgodbe med vsako vožnjo, obnove se pripovedujejo v cilju, nekje, kjer se vse skupine zberejo ob zasluženi pijači in počitku. Odkar smo se reorganizirali, imam občutek, da smo še bolj povezani med sabo, da imamo nove izzive. Nekateri si želijo napredovati v hitrejše skupine, spet drugi končno uživajo med enako mislečimi, takimi, ki jim več kot hitrost pomenita druženje in uživanje na sami poti. Izoblikovala so se prava kolesarska prijateljstva, večina se jih vozi skupaj, tudi ko nimamo organiziranih skupnih voženj.

Kot slišim, se podobno lotevajo varnosti tudi v Klubu slovenskih biciklistov Ljubljana 1887. Brez porodnih težav ni šlo, a so bili menda to le predporodni popadki, z dobro voljo se je vse ušesterilo. Skupinice po šest v dresih slovenskih in slovanskih barv postajajo prav prepoznavne na sredinih potepanjih okoli Ljubljane. Upokojeni poklicni kolesar Primož Čerin je KSBL-jevcem 1887 pokazal, kako se pravilno delajo menjave na čelu kolone, in zdaj so šesterke ljubiteljskih kolesarjev pri tem početju čedalje bolj samozavestne. Ni več vožnje vštric, niti v koloni dolgi petnajst kolesarjev ne, le po šest. In gre.

S tem, kar pišemo v Poletu o šesterkah, in s tem, kar počnemo na kranjskem koncu in kar počne KSBL 1887 v Ljubljani, se ne ustvarja trend, ampak varnost na cesti. Ljudje, ki razumejo nenehno prizadevanje po varnosti med kolesarjenjem, so zadevo sprejeli. Tudi zato, ker zdaj razumejo, da je kolesarjenje v resnici kolektivni šport. Če zajema tudi družabnost in to, da svoj ego potlačiš v dobro drugih kolesarjev v skupini in v dobro varnosti za vseh šest.