V nadaljevanju preberite:

Rodil se je v Teksasu, oče je bil župan, mama pa ledena lepotica, ki ga nikoli ni pobožala. Odraščala je v sirotišnici in ni nič vedela o nežnosti. Ni veliko govorila in vse dni je sedela ob oknu in gledala v daljavo. Zato se v njegovih predstavah tako velikokrat pojavlja ta podoba.

Wilson je bil dober človek. Veliko se je ukvarjal z otroki, ki so se težko učili. Zanje je ustvaril nekakšne vaje, ki so jim omogočale, da so lažje razumeli svoje misli. Skupaj z njimi je začel delati gledališke predstave.

Pomagal je tudi na smrt bolnim ljudem, ki so bili priključeni na umetna pljuča; to so bile v 70. letih velikanske železne kapsule, iz katerih je gledala le glava, zato je okoli njih razstavil ogledala, da so lahko komunicirali med sabo. Veliko se je ukvarjal z nevrologijo in je po knjigah nevrologa Oliverja Sacksa ustvarjal predstave.

Nekoč je na cesti videl, kako policaj tepe temnopoltega dečka, ki je živel na ulici. Bil je sirota, gluh in nem in nikoli ga nihče ni naučil, kako komunicirati z drugimi. Posvojil ga je. Dečku je bilo ime Raymond Andrews, imel je bujno domišljijo, razmišljal je v slikah in znal je čudovito risati. Wilson je po njegovih risbah ustvaril predstavo Deafman Glance. To, da je deček svoje risbe videl kot žive odrske podobe, je bila neke vrste terapija, gledalci pa so lahko vstopili v njegov poseben notranji svet, saj prej nihče ni videl, kako svoje okolje dojema in vidi gluhonemi otrok. Raymond je v teh predstavah tudi nastopal.