Položaj se izboljšuje, a razmere ostajajo grozljive
Ob 30. obletnici konvencije o otrokovih pravicah: pogled iz prakse
Odpri galerijo
Foto AFP
Sem upokojena otroška psihiatrinja. Z nespoštovanjem in grobimi kršitvami otrokovih pravic, kot sta telesno trpinčenje in spolna zloraba, sem se srečevala v poklicnem delovanju pred upokojitvijo. Po upokojitvi sem delovala na vojnih območjih, z begunci, v deželah tretjega sveta – v prostorih, v katerih je kratenje otrokovih pravic del življenjskega vsakdana.
Poleg drugih psihosocialnih programov sem delovala tudi v projektih ozaveščanja o otrokovih pravicah, zlasti pri usposabljanju učiteljev. Moja razmišljanja izhajajo iz izkušenj kliničnega dela v Sloveniji in izkušenj delovanja na območjih oboroženih konfliktov in v postkonfliktnih družbah v revnih delih sveta.
Ob mojem pedopsihiatričnem delu v Sloveniji z otroki, katerih pravice so bile grobo kratene, se mi je zdelo, da je konvencija pripomogla k izboljšanju ravnanja z otroki. Lahko predpostavljamo, da je to posledica ozaveščanja različnih javnosti o otrokovih pravicah pa tudi vpliva konvencije na zakonodajo, ki sankcionira družinsko nasilje nad otroki. Vplivi pojmovnih in moralnih osnov konvencije o otrokovih pravicah na odnos do otroka in ravnanje z njim, na občutljivost za njegove potrebe, so se dotaknili etosa in prakse starševstva, šolskega izobraževanja in delovanja institucij za otroke. Dober primer so listine pravic otrok v bolnišnici, ki so prispevale k humanizaciji bolnišničnega zdravljenja – možnost obiskov, navzočnost staršev ob bolnem otroku, navzočnost vzgojiteljic in šolskih delavcev v stacionarnih zdravstvenih zavodih.
V času svojega kliničnega dela – pred petindvajsetimi leti – sem se srečevala s pogostim kritičnim pomislekom staršev, ki ga je malo šaljivo, malo zares ponazarjala ugotovitev mnogih odraslih: »Če mu rečem, naj odnese smeti, noče in se sklicuje na otrokove pravice.« Starši in zlasti učitelji so se pritoževali, da s konvencijo v nekem smislu odvezujemo otroke odgovornosti, obveznosti sodelovanja v delovanju družine in drugih skupnosti, upoštevanja potreb in pravic drugega. Skratka, da konvencija prispeva k permisivni vzgoji, ki je bila tedaj še živo prisotna v bogatih družbah, a že deležna kritik. Slišati je bilo, da bi ob konvenciji o otrokovih pravicah bilo potrebno napisati še konvencijo o otrokovih obveznostih, nalogah, dolžnosti spoštovanja drugih. Danes se običajno ob predstavljanju konvencije javnosti opozarja tudi na dolžnosti otrok do drugih, do bližnjega in širšega okolja.
Pri spremembah v odnosu do otrok in ravnanju z njimi so predvsem pomembne širše socio-ekonomske in politične silnice, ki oblikujejo odnos družbe in njenih članov do otroka. Denimo demografski tokovi, spričo katerih postaja otrok v razvitem svetu redka dobrina, s katero je treba lepo in previdno ravnati. O tem, kako socio-ekonomske okoliščine, ego ideali, ideologije in religije vplivajo na odnos in ravnanje odraslih z otroki, je veliko napisanega v knjigah o zgodovini otroštva. Konvencija o otrokovih pravicah se je harmonično in koristno vgradila v mozaik zaščite otrok v bogatem svetu. Kakorkoli, mislim, da je konvencija v razvitem svetu prispevala k zmanjšanju slabega ravnanja z otroki, večjemu spoštovanju njihovih potreb in seveda prispevala k pravnim podlagam za zaščito otrok.
Konvencija naj bi bila veljavna za vse otroke planeta, pravno pa vsaj za države, ki so jo ratificirale. Ob tem, zanimivo – ZDA niso ratificirale konvencije. Toda koliko konvencija vpliva na stvarnost otrok revnega sveta in dežel z oboroženimi konflikti, je drugo vprašanje.
Dokaj drugačna od bogatega sveta pa je situacija revnih držav planeta in države, ki jih prizadevajo oboroženi konflikti. Tam lahko kaj hitro ugotovimo, da je vpliv konvencije o otrokovih pravicah mnogo manjši, lahko bi rekli neznaten. Naj navedem nekaj podatkov: Združeni narodi letos ob dnevu beguncev sporočajo, da je število oseb, ki so bile prisiljene zapustiti domove, v preteklem letu poraslo oziroma da je doseglo največje število – 70,8 milijona. Med begunci je kakih 40 odstotkov otrok. Unicef opozarja, da je trenutno na svetu približno 30 milijonov otrok na begu pred vojno in nasiljem, kar je največ po drugi svetovni vojni. Organizacija Save the Children je lani seznanila svet z naslednjimi podatki: eden od šestih otrok živi na območjih, ki so jih prizadeli oboroženi konflikti. Več kot 357 milijonov otrok živi na konfliktnih območjih, kar je za 75 odstotkov več kot 200 milijonov leta 1995. Med temi jih malo manj kot polovica živi na območjih, klasificiranih kot zone konfliktov visoke intenzitete. Tem otrokom grozi to, kar Združeni narodi imenujejo hudo nasilje: ubijanje in telesne poškodbe, rekrutiranje v vojsko, spolno nasilje, ugrabitev in trgovanje z ljudmi, napadi na šole in bolnišnice, nedostopnost humanitarne pomoči.
Število ubitih ali telesno poškodovanih otrok zaradi vojn ali množičnega nasilja je od leta 2010 poraslo za 300 odstotkov. Več kot 22.000 otrok umre vsak dan in večino teh smrti bi bilo možno preprečiti. V te številke ni vključeno njihovo trpljenje. Mednarodno združenje za socialno pediatrijo opozarja na položaj 50 milijonov otrok, ki so leta 2017 morali zapustiti domove. To so otroci begunci in ekonomski migranti. Sintagma »ekonomski migranti« je pri nas zadobila slabšalni pomen, čeprav tudi otrokom, ki jih imenujemo ekonomski migranti, v domovini grozi smrt zaradi pomanjkanja hrane, cepiv in zdravil in so žrtve trgovine z ljudmi. O tem, kaj doživljajo ti otroci, najbrž danes ni treba pisati. To ve vsakdo, ki je pripravljen vedeti.
Seveda najdemo tudi podatke o tem, da se z leti položaj otrok v deželah revščine vendar izboljšuje. Toda številke, ki govorijo o ekstremnih kršitvah otrokovih pravic, so še vedno grozljive.
Pogosto razmišljam, kako je bilo prej. Saj so vedno divjale vojne in bili so lačni, mučeni, umorjeni. Navsezadnje to je stvarnost človeškega rodu, nasilje je vtkano v zgodovino. Toda danes je vendar drugače kot nekoč. Imamo informacije, vemo za dogajanja, imamo mogočna orodja za nadzorovanje družbenih dogajanj. Nismo nemočni v sredstvih, strategijah. In imamo konvencijo o pravicah otrok, v kateri je jasno zapisano, do kakšne kakovosti življenja imajo otroci pravico. A nismo zmožni ustaviti vojne v Siriji, nasilja v Afganistanu, revščine v Afriki. Ali ni to čudno?
Zadnjih petnajst let delujem v projektih ozaveščanja šolskih delavcev in šolarjev o otrokovih pravicah na območjih, ki so jih prizadeli vojna dogajanja in huda revščina. Projekte je Slovenska filantropija izvajala v državah nekdanje Jugoslavije, na Severnem Kavkazu, v Moldaviji, Maroku, zdaj še na Kosovu. Projekt Naše pravice, namenjen 10- do 12-letnim otrokom, ki je zasnovan na konvenciji o pravicah otrok, je že od leta 2005 pripravljen s pomočjo slovenskih strokovnjakov in ga izvaja in financira Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Doslej je pri tem projektu sodelovalo že več kot 200.000 otrok v 26 državah na skoraj vseh kontinentih. Namen seminarjev za učitelje je ozaveščanje učiteljev o otrokovih pravicah in njihovo usposabljanje za prenos znanja na otroke, starše in skupnosti o otrokovih pravicah. Poudarek programa je na implementaciji v tkivo šole – izvajanju delavnic o otrokovih pravicah za otroke in tudi za starše in učitelje.
Spremljanje dejavnosti programa kaže, da se program začuda dobro prime v teh okoljih. Zlasti otroci ga sprejemajo z velikim entuziazmom. »Začuda« zato, ker so v teh okoljih otrokove pravice tako kruto kratene, da bi pričakovali, da bo konvencija sprejeta kot lepa pravljica ali kot porog lokalni stvarnosti. Vendar se mi pri delu na omenjenih področjih vedno pojavljajo pomisleki in dvomi. K tem prispevajo podatki in primeri, ki jih navajajo učitelji. Pogosto sem v stiski, ko moram govoriti o otrokovih pravicah na ozemlju, kjer sem priča ali pa slišim od učiteljev o najhujšem nasilju nad otroki ali kratenju njihovih pravic zaradi revščine ali množičnega nasilja. Nazadnje me je učitelj iz revnega dela Maroka vprašal: »Kaj pravite o otrokovih pravicah pri nas? Dvanajstletne deklice dajo starši v zakon odraslim ali starim moškim in marsikatera gre rada za nevesto, ker upa, da bo kot poročena žena manj lačna.« Sprašujem se, ali je v teh okoliščinah primerno govoriti o otrokovih pravicah. Včasih me je sram govoriti o njih. Rešujem se tako, da razpravljam z učitelji o tem, kaj je možno storiti, da bi pomagali otroku, ki je doživel nasilje, prikrajšanost in vse drugo, česar ob spoštovanju konvencije ne bi smel doživeti.
Danes pogosto poudarjajo, da naj bi zaščita otrok, tudi njihovega duševnega zdravja, temeljila na uveljavljanju njihovih pravic. Program, o katerem poročam, je pristop z druge strani – kako s psihosocialno pomočjo in hkratnim ozaveščanjem o človekovih pravicah pomagati otrokom, da bodo obvladovali krivice, nasilje, izgube, ekstremne prikrajšanosti, kako povečati njihovo odpornost, preprečiti obup, jih okrepiti za izboljšanje okoliščin življenja. Govorimo o tem, kaj lahko učitelji storijo tukaj in zdaj, da bi otrok bil manj prizadet zaradi kratenja pravic. Kaj mu učitelji in šola lahko ponudijo v zameno, kako ga lahko okrepijo, povečajo njegovo psihično odpornost, da obvladuje zlo, krivice, ki jih doživlja, kaj lahko storijo, da bi bil svet bolj pravičen do otrok in da bi otroci doživeli svet kot bolj pravičen. Program vključuje odkrivanje pojava, odpravljanje vzrokov, sodelovanje s starši pri odpravljanju pojava in pomoči otroku, aktiviranje virov za pomoč otroku znotraj šole in v skupnosti, sodelovanje z drugimi službami, samozaščito učitelja v procesu obravnave pojava kratenja otrokovih pravic.
Četudi mi strokovnjaki s področja otrokovih pravic govorijo, da je zaščita otrokovih pravic obveznost države in njenih institucij, se mi pri množičnih grobih kršitvah pravic zdi takšen pristop smiseln in prispevajoč h kakovosti življenja otrok, torej tudi k njihovim pravicam do dobrega. Pač pomagamo otrokom živeti v svetu nasilja, prikrajšanosti, kršitev osnovnih človekovih in otrokovih pravic in hkrati zasejati seme vizije sveta, v katerem bodo otrokove pravice spoštovane. Bliže mi je misel, da je varovanje otrokovih pravic zadeva vseh nas državljanov, in ne le države in njenih institucij. Program Naše pravice naslavlja ne le šolo kot državno institucijo, temveč učitelje, starše kot državljane, ki lahko prispevajo k zaščiti otrok, katerih pravice so kratene.
Šola je prostor, v katerem so lahko otroke pravice kratene na ravni šolskega sistema (izključevanje, neenake možnosti, diskriminacija), na ravni posamične šole (etos nasilja, ponižanja), na ravni razreda (klima dovoljenega nasilja). Storilci so lahko sošolci, učenci, dijaki ali učitelji. Posredno je šola udeležena pri slabem ravnanju staršev, ko ti grobo kaznujejo otroka zaradi šolske neuspešnosti ali v šoli storjenih disciplinskih prekrškov.
Možnosti šole, da zavaruje otrokove pravice, presegajo uvajanje kulture otrokovih pravic v institucijo. Sem sodi tudi zgodnje odkrivanje in preprečevanje dogajanj kršitev v šolskem prostoru. Obenem pa ima šola veliko možnosti za širjenje informacij in ozaveščenosti o otrokovih pravicah, razvijanje sposobnosti otrok, da uveljavljajo svoje pravice, ter za razvijanje spoštovanja pravic drugih pri otrocih.
Šola ima tudi veliko možnosti za zaščito otrok, katerih pravice so kratene zunaj šole, predvsem v družinskih okoljih. Učitelji lahko odkrijejo družinska dejanja in življenjske okoliščine, ki imajo značaj kršitve. Imajo lahko svetovalne in podporne pogovore s starši. Lahko aktivirajo vire pomoči v drugih institucionalnih okoljih, v nevladnih organizacijah, v skupnosti. Lahko prijavijo kršitve. Nadvse pomemben je sklop pomoči otroku – podpora, krepitev otrokovih sil za obvladovanje okoliščin, večanje njegovih možnosti za preprečevanje dogajanj, krepitev njegove psihične odpornosti, uvajanje zaščitnih dejavnikov v življenje otroka, zdravljenje psihičnih poškodb, povzročenih s kršitvijo, opremljanje otroka za samozaščito v prihodnosti. Šola ima možnosti za aktiviranje zunaj šolskih virov zaščite otroka in virov pomoči otroku in njegovim staršem.
Kršitve otrokovih pravic imajo za posledico čustvene in vedenjske težave, zmanjšanje učne zmogljivosti, pogosto dolgotrajne posledice za duševno zdravje, duševne travme, doživljanje sveta kot krivičnega, sovražnega, nevarnega, izgubo odpornosti in upanja. So tesno povezane s trpljenjem, psihosocialno nedobrobitjo, negativnimi vplivi na telesni in duševni razvoj pa tudi z duševnimi motnjami. Šola kot prostor, v katerem se znajdejo vsi otroci ali v manj razvitih delih sveta velik del otrok, je vsekakor poklicana in ima možnosti za zaščito otrokovih pravic in korektivno delovanje na posledice kršitev.
Iz izkušenj razvijanja projekta Naše pravice na šolah na konfliktnih in postkonfliktnih območjih in v državah revščine priporočam povezovanje vsebin in načinov informiranja in ozaveščanja o konvenciji z drugimi dejavnostmi za dobro otrok in vzpostavljanja interaktivnih sinergij dogajanj, ki lahko prispevajo k udejanjanju tega, kar terja konvencija o otrokovih pravicah.
Konvencija je v nekem smislu formalni ali legalni komplement ali nadgradnja človečnosti v ravnanju do otrok. To, kar bi po zdravi pameti moralo biti vodilo vseh staršev, učiteljev, zdravstvenih delavcev, administratorjev – torej vseh osebkov, katerih skupna lastnost je človeškost, postane transformirano v pravni dokument o spoštovanju otrokove dobrobiti, njegovih pravic. Dokler tak dokument deluje kot pravni komplement odnosa do otrok in ravnanja z otroki, je vse v redu. Dogaja pa se, da se ob sklicevanju na otrokove pravice nekako izgubijo osnovna in obča kvaliteta človečnosti ter etične in moralne obveznosti, izhajajoče iz nje.
Naj navedem primer: v letu 2018 je SAZU organizirala razstavo otrok, zaprtih v turških zaporih. Dobronamerni aktivisti so v dolgem in odlično dodelanem dokumentu predstavili nujo, da se zavzamemo za te otroke na osnovi členov konvencije, ki so bili kršeni z namestitvijo otrok v zapore. V dokumentaciji, ki prikazuje otroke v zaporih Turčije, se avtorji sklicujejo na otrokove pravice. Zanimivo, malo čudno in hkrati žalostno se mi zdi, da namesto argumenta človečnosti, empatije uporabljamo pravne argumente za zaščito otrok. Meni se zdi ironija, da ne uporabim besede farsa, da moramo dokazovati nedopustnost, nesprejemljivost zapiranja otrok s prikazom členov konvencije o otrokovih pravicah, ki so bili krateni. Mar ni samo trpljenje otrok zadosten razlog za revolt?
V svetu, v katerem so dogajanja vse bolj formalizirana, odnosi in ravnanja pravno urejeni in določeni, ima konvencija o otrokovih pravicah upravičeno vlogo. Olajšuje to, kar bi moralo biti samoumevno, kar bi moralo biti intimna konvencija vsakega posameznika, ki nas usmerja pri ravnanju z otroki. Marsikdaj nadomešča besednjak in moralne imperative človečnosti. Čuvajmo se, da ob sklicevanju na konvencijo in deklaracije ne potisnemo človečnosti preveč v ozadje.
Konvencija o otrokovih pravicah je inštrument ozaveščanja, aktiviranja energij in drugih virov v korist o dobrobiti otrok, tema financiranih projektov in seveda instrument zaščite otrok. Vse to velja za bogati svet in mnogo manj za revni svet in območja množičnega nasilja. Morda bi bil čas za razmislek, kako prilagoditi inštitut in inštrument konvencije o otrokovih pravicah tudi stvarnosti tega dela sveta.
Poleg drugih psihosocialnih programov sem delovala tudi v projektih ozaveščanja o otrokovih pravicah, zlasti pri usposabljanju učiteljev. Moja razmišljanja izhajajo iz izkušenj kliničnega dela v Sloveniji in izkušenj delovanja na območjih oboroženih konfliktov in v postkonfliktnih družbah v revnih delih sveta.
Ob mojem pedopsihiatričnem delu v Sloveniji z otroki, katerih pravice so bile grobo kratene, se mi je zdelo, da je konvencija pripomogla k izboljšanju ravnanja z otroki. Lahko predpostavljamo, da je to posledica ozaveščanja različnih javnosti o otrokovih pravicah pa tudi vpliva konvencije na zakonodajo, ki sankcionira družinsko nasilje nad otroki. Vplivi pojmovnih in moralnih osnov konvencije o otrokovih pravicah na odnos do otroka in ravnanje z njim, na občutljivost za njegove potrebe, so se dotaknili etosa in prakse starševstva, šolskega izobraževanja in delovanja institucij za otroke. Dober primer so listine pravic otrok v bolnišnici, ki so prispevale k humanizaciji bolnišničnega zdravljenja – možnost obiskov, navzočnost staršev ob bolnem otroku, navzočnost vzgojiteljic in šolskih delavcev v stacionarnih zdravstvenih zavodih.
V času svojega kliničnega dela – pred petindvajsetimi leti – sem se srečevala s pogostim kritičnim pomislekom staršev, ki ga je malo šaljivo, malo zares ponazarjala ugotovitev mnogih odraslih: »Če mu rečem, naj odnese smeti, noče in se sklicuje na otrokove pravice.« Starši in zlasti učitelji so se pritoževali, da s konvencijo v nekem smislu odvezujemo otroke odgovornosti, obveznosti sodelovanja v delovanju družine in drugih skupnosti, upoštevanja potreb in pravic drugega. Skratka, da konvencija prispeva k permisivni vzgoji, ki je bila tedaj še živo prisotna v bogatih družbah, a že deležna kritik. Slišati je bilo, da bi ob konvenciji o otrokovih pravicah bilo potrebno napisati še konvencijo o otrokovih obveznostih, nalogah, dolžnosti spoštovanja drugih. Danes se običajno ob predstavljanju konvencije javnosti opozarja tudi na dolžnosti otrok do drugih, do bližnjega in širšega okolja.
Imamo konvencijo o pravicah otrok, v kateri je jasno zapisano, do kakšne kakovosti življenja imajo otroci pravico. A nismo zmožni ustaviti vojne v Siriji, nasilja v Afganistanu, revščine v Afriki. Ali ni to čudno?
Pri spremembah v odnosu do otrok in ravnanju z njimi so predvsem pomembne širše socio-ekonomske in politične silnice, ki oblikujejo odnos družbe in njenih članov do otroka. Denimo demografski tokovi, spričo katerih postaja otrok v razvitem svetu redka dobrina, s katero je treba lepo in previdno ravnati. O tem, kako socio-ekonomske okoliščine, ego ideali, ideologije in religije vplivajo na odnos in ravnanje odraslih z otroki, je veliko napisanega v knjigah o zgodovini otroštva. Konvencija o otrokovih pravicah se je harmonično in koristno vgradila v mozaik zaščite otrok v bogatem svetu. Kakorkoli, mislim, da je konvencija v razvitem svetu prispevala k zmanjšanju slabega ravnanja z otroki, večjemu spoštovanju njihovih potreb in seveda prispevala k pravnim podlagam za zaščito otrok.
Konvencija naj bi bila veljavna za vse otroke planeta, pravno pa vsaj za države, ki so jo ratificirale. Ob tem, zanimivo – ZDA niso ratificirale konvencije. Toda koliko konvencija vpliva na stvarnost otrok revnega sveta in dežel z oboroženimi konflikti, je drugo vprašanje.
Otrokove pravice v svetu revščine in družbenega nasilja
Dokaj drugačna od bogatega sveta pa je situacija revnih držav planeta in države, ki jih prizadevajo oboroženi konflikti. Tam lahko kaj hitro ugotovimo, da je vpliv konvencije o otrokovih pravicah mnogo manjši, lahko bi rekli neznaten. Naj navedem nekaj podatkov: Združeni narodi letos ob dnevu beguncev sporočajo, da je število oseb, ki so bile prisiljene zapustiti domove, v preteklem letu poraslo oziroma da je doseglo največje število – 70,8 milijona. Med begunci je kakih 40 odstotkov otrok. Unicef opozarja, da je trenutno na svetu približno 30 milijonov otrok na begu pred vojno in nasiljem, kar je največ po drugi svetovni vojni. Organizacija Save the Children je lani seznanila svet z naslednjimi podatki: eden od šestih otrok živi na območjih, ki so jih prizadeli oboroženi konflikti. Več kot 357 milijonov otrok živi na konfliktnih območjih, kar je za 75 odstotkov več kot 200 milijonov leta 1995. Med temi jih malo manj kot polovica živi na območjih, klasificiranih kot zone konfliktov visoke intenzitete. Tem otrokom grozi to, kar Združeni narodi imenujejo hudo nasilje: ubijanje in telesne poškodbe, rekrutiranje v vojsko, spolno nasilje, ugrabitev in trgovanje z ljudmi, napadi na šole in bolnišnice, nedostopnost humanitarne pomoči.Število ubitih ali telesno poškodovanih otrok zaradi vojn ali množičnega nasilja je od leta 2010 poraslo za 300 odstotkov. Več kot 22.000 otrok umre vsak dan in večino teh smrti bi bilo možno preprečiti. V te številke ni vključeno njihovo trpljenje. Mednarodno združenje za socialno pediatrijo opozarja na položaj 50 milijonov otrok, ki so leta 2017 morali zapustiti domove. To so otroci begunci in ekonomski migranti. Sintagma »ekonomski migranti« je pri nas zadobila slabšalni pomen, čeprav tudi otrokom, ki jih imenujemo ekonomski migranti, v domovini grozi smrt zaradi pomanjkanja hrane, cepiv in zdravil in so žrtve trgovine z ljudmi. O tem, kaj doživljajo ti otroci, najbrž danes ni treba pisati. To ve vsakdo, ki je pripravljen vedeti.
Seveda najdemo tudi podatke o tem, da se z leti položaj otrok v deželah revščine vendar izboljšuje. Toda številke, ki govorijo o ekstremnih kršitvah otrokovih pravic, so še vedno grozljive.
Pogosto razmišljam, kako je bilo prej. Saj so vedno divjale vojne in bili so lačni, mučeni, umorjeni. Navsezadnje to je stvarnost človeškega rodu, nasilje je vtkano v zgodovino. Toda danes je vendar drugače kot nekoč. Imamo informacije, vemo za dogajanja, imamo mogočna orodja za nadzorovanje družbenih dogajanj. Nismo nemočni v sredstvih, strategijah. In imamo konvencijo o pravicah otrok, v kateri je jasno zapisano, do kakšne kakovosti življenja imajo otroci pravico. A nismo zmožni ustaviti vojne v Siriji, nasilja v Afganistanu, revščine v Afriki. Ali ni to čudno?
Programi o otrokovih pravicah za učitelje
Zadnjih petnajst let delujem v projektih ozaveščanja šolskih delavcev in šolarjev o otrokovih pravicah na območjih, ki so jih prizadeli vojna dogajanja in huda revščina. Projekte je Slovenska filantropija izvajala v državah nekdanje Jugoslavije, na Severnem Kavkazu, v Moldaviji, Maroku, zdaj še na Kosovu. Projekt Naše pravice, namenjen 10- do 12-letnim otrokom, ki je zasnovan na konvenciji o pravicah otrok, je že od leta 2005 pripravljen s pomočjo slovenskih strokovnjakov in ga izvaja in financira Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Doslej je pri tem projektu sodelovalo že več kot 200.000 otrok v 26 državah na skoraj vseh kontinentih. Namen seminarjev za učitelje je ozaveščanje učiteljev o otrokovih pravicah in njihovo usposabljanje za prenos znanja na otroke, starše in skupnosti o otrokovih pravicah. Poudarek programa je na implementaciji v tkivo šole – izvajanju delavnic o otrokovih pravicah za otroke in tudi za starše in učitelje.Spremljanje dejavnosti programa kaže, da se program začuda dobro prime v teh okoljih. Zlasti otroci ga sprejemajo z velikim entuziazmom. »Začuda« zato, ker so v teh okoljih otrokove pravice tako kruto kratene, da bi pričakovali, da bo konvencija sprejeta kot lepa pravljica ali kot porog lokalni stvarnosti. Vendar se mi pri delu na omenjenih področjih vedno pojavljajo pomisleki in dvomi. K tem prispevajo podatki in primeri, ki jih navajajo učitelji. Pogosto sem v stiski, ko moram govoriti o otrokovih pravicah na ozemlju, kjer sem priča ali pa slišim od učiteljev o najhujšem nasilju nad otroki ali kratenju njihovih pravic zaradi revščine ali množičnega nasilja. Nazadnje me je učitelj iz revnega dela Maroka vprašal: »Kaj pravite o otrokovih pravicah pri nas? Dvanajstletne deklice dajo starši v zakon odraslim ali starim moškim in marsikatera gre rada za nevesto, ker upa, da bo kot poročena žena manj lačna.« Sprašujem se, ali je v teh okoliščinah primerno govoriti o otrokovih pravicah. Včasih me je sram govoriti o njih. Rešujem se tako, da razpravljam z učitelji o tem, kaj je možno storiti, da bi pomagali otroku, ki je doživel nasilje, prikrajšanost in vse drugo, česar ob spoštovanju konvencije ne bi smel doživeti.
Danes pogosto poudarjajo, da naj bi zaščita otrok, tudi njihovega duševnega zdravja, temeljila na uveljavljanju njihovih pravic. Program, o katerem poročam, je pristop z druge strani – kako s psihosocialno pomočjo in hkratnim ozaveščanjem o človekovih pravicah pomagati otrokom, da bodo obvladovali krivice, nasilje, izgube, ekstremne prikrajšanosti, kako povečati njihovo odpornost, preprečiti obup, jih okrepiti za izboljšanje okoliščin življenja. Govorimo o tem, kaj lahko učitelji storijo tukaj in zdaj, da bi otrok bil manj prizadet zaradi kratenja pravic. Kaj mu učitelji in šola lahko ponudijo v zameno, kako ga lahko okrepijo, povečajo njegovo psihično odpornost, da obvladuje zlo, krivice, ki jih doživlja, kaj lahko storijo, da bi bil svet bolj pravičen do otrok in da bi otroci doživeli svet kot bolj pravičen. Program vključuje odkrivanje pojava, odpravljanje vzrokov, sodelovanje s starši pri odpravljanju pojava in pomoči otroku, aktiviranje virov za pomoč otroku znotraj šole in v skupnosti, sodelovanje z drugimi službami, samozaščito učitelja v procesu obravnave pojava kratenja otrokovih pravic.
Četudi mi strokovnjaki s področja otrokovih pravic govorijo, da je zaščita otrokovih pravic obveznost države in njenih institucij, se mi pri množičnih grobih kršitvah pravic zdi takšen pristop smiseln in prispevajoč h kakovosti življenja otrok, torej tudi k njihovim pravicam do dobrega. Pač pomagamo otrokom živeti v svetu nasilja, prikrajšanosti, kršitev osnovnih človekovih in otrokovih pravic in hkrati zasejati seme vizije sveta, v katerem bodo otrokove pravice spoštovane. Bliže mi je misel, da je varovanje otrokovih pravic zadeva vseh nas državljanov, in ne le države in njenih institucij. Program Naše pravice naslavlja ne le šolo kot državno institucijo, temveč učitelje, starše kot državljane, ki lahko prispevajo k zaščiti otrok, katerih pravice so kratene.
Otrokove pravice in šola
Šola je prostor, v katerem so lahko otroke pravice kratene na ravni šolskega sistema (izključevanje, neenake možnosti, diskriminacija), na ravni posamične šole (etos nasilja, ponižanja), na ravni razreda (klima dovoljenega nasilja). Storilci so lahko sošolci, učenci, dijaki ali učitelji. Posredno je šola udeležena pri slabem ravnanju staršev, ko ti grobo kaznujejo otroka zaradi šolske neuspešnosti ali v šoli storjenih disciplinskih prekrškov.Možnosti šole, da zavaruje otrokove pravice, presegajo uvajanje kulture otrokovih pravic v institucijo. Sem sodi tudi zgodnje odkrivanje in preprečevanje dogajanj kršitev v šolskem prostoru. Obenem pa ima šola veliko možnosti za širjenje informacij in ozaveščenosti o otrokovih pravicah, razvijanje sposobnosti otrok, da uveljavljajo svoje pravice, ter za razvijanje spoštovanja pravic drugih pri otrocih.
Šola ima tudi veliko možnosti za zaščito otrok, katerih pravice so kratene zunaj šole, predvsem v družinskih okoljih. Učitelji lahko odkrijejo družinska dejanja in življenjske okoliščine, ki imajo značaj kršitve. Imajo lahko svetovalne in podporne pogovore s starši. Lahko aktivirajo vire pomoči v drugih institucionalnih okoljih, v nevladnih organizacijah, v skupnosti. Lahko prijavijo kršitve. Nadvse pomemben je sklop pomoči otroku – podpora, krepitev otrokovih sil za obvladovanje okoliščin, večanje njegovih možnosti za preprečevanje dogajanj, krepitev njegove psihične odpornosti, uvajanje zaščitnih dejavnikov v življenje otroka, zdravljenje psihičnih poškodb, povzročenih s kršitvijo, opremljanje otroka za samozaščito v prihodnosti. Šola ima možnosti za aktiviranje zunaj šolskih virov zaščite otroka in virov pomoči otroku in njegovim staršem.
Nazadnje me je učitelj iz revnega dela Maroka vprašal: »Kaj pravite o otrokovih pravicah pri nas? Dvanajstletne deklice dajo starši v zakon odraslim ali starim moškim in marsikatera gre rada za nevesto, ker upa, da bo kot poročena žena manj lačna.« Sprašujem se, ali je v teh okoliščinah primerno govoriti o otrokovih pravicah.
Kršitve otrokovih pravic imajo za posledico čustvene in vedenjske težave, zmanjšanje učne zmogljivosti, pogosto dolgotrajne posledice za duševno zdravje, duševne travme, doživljanje sveta kot krivičnega, sovražnega, nevarnega, izgubo odpornosti in upanja. So tesno povezane s trpljenjem, psihosocialno nedobrobitjo, negativnimi vplivi na telesni in duševni razvoj pa tudi z duševnimi motnjami. Šola kot prostor, v katerem se znajdejo vsi otroci ali v manj razvitih delih sveta velik del otrok, je vsekakor poklicana in ima možnosti za zaščito otrokovih pravic in korektivno delovanje na posledice kršitev.
Iz izkušenj razvijanja projekta Naše pravice na šolah na konfliktnih in postkonfliktnih območjih in v državah revščine priporočam povezovanje vsebin in načinov informiranja in ozaveščanja o konvenciji z drugimi dejavnostmi za dobro otrok in vzpostavljanja interaktivnih sinergij dogajanj, ki lahko prispevajo k udejanjanju tega, kar terja konvencija o otrokovih pravicah.
Pa še nepravniški pogled na konvencijo
Konvencija je v nekem smislu formalni ali legalni komplement ali nadgradnja človečnosti v ravnanju do otrok. To, kar bi po zdravi pameti moralo biti vodilo vseh staršev, učiteljev, zdravstvenih delavcev, administratorjev – torej vseh osebkov, katerih skupna lastnost je človeškost, postane transformirano v pravni dokument o spoštovanju otrokove dobrobiti, njegovih pravic. Dokler tak dokument deluje kot pravni komplement odnosa do otrok in ravnanja z otroki, je vse v redu. Dogaja pa se, da se ob sklicevanju na otrokove pravice nekako izgubijo osnovna in obča kvaliteta človečnosti ter etične in moralne obveznosti, izhajajoče iz nje.Naj navedem primer: v letu 2018 je SAZU organizirala razstavo otrok, zaprtih v turških zaporih. Dobronamerni aktivisti so v dolgem in odlično dodelanem dokumentu predstavili nujo, da se zavzamemo za te otroke na osnovi členov konvencije, ki so bili kršeni z namestitvijo otrok v zapore. V dokumentaciji, ki prikazuje otroke v zaporih Turčije, se avtorji sklicujejo na otrokove pravice. Zanimivo, malo čudno in hkrati žalostno se mi zdi, da namesto argumenta človečnosti, empatije uporabljamo pravne argumente za zaščito otrok. Meni se zdi ironija, da ne uporabim besede farsa, da moramo dokazovati nedopustnost, nesprejemljivost zapiranja otrok s prikazom členov konvencije o otrokovih pravicah, ki so bili krateni. Mar ni samo trpljenje otrok zadosten razlog za revolt?
In zaključna misel
V svetu, v katerem so dogajanja vse bolj formalizirana, odnosi in ravnanja pravno urejeni in določeni, ima konvencija o otrokovih pravicah upravičeno vlogo. Olajšuje to, kar bi moralo biti samoumevno, kar bi moralo biti intimna konvencija vsakega posameznika, ki nas usmerja pri ravnanju z otroki. Marsikdaj nadomešča besednjak in moralne imperative človečnosti. Čuvajmo se, da ob sklicevanju na konvencijo in deklaracije ne potisnemo človečnosti preveč v ozadje.Konvencija o otrokovih pravicah je inštrument ozaveščanja, aktiviranja energij in drugih virov v korist o dobrobiti otrok, tema financiranih projektov in seveda instrument zaščite otrok. Vse to velja za bogati svet in mnogo manj za revni svet in območja množičnega nasilja. Morda bi bil čas za razmislek, kako prilagoditi inštitut in inštrument konvencije o otrokovih pravicah tudi stvarnosti tega dela sveta.
