Talin pozna celo bolje kot domači Ptuj
Kristjan Čeh je bil izbran za najboljšega slovenskega atleta tudi v letošnjem letu, v katerem je na svetovnem prvenstvu v Budimpešti v zadnjem metu finala izgubil zlato, ki ga je branil. Orjak iz Podvincev pri Ptuju olimpijske kolajne še nima, igre prihodnje leto v Parizu bodo tako tudi popravni izpit za OI leta 2021 v Tokiu, kjer je bil peti. V japonsko prestolnico je tedaj prišel brez trenerja in se v svojem olimpijskem krstu še ni znašel tako, da bi lahko stopil na zmagovalni oder.
Štiriindvajsetletnik je v tem času tekmovalno dozorel, v zadnjih letih pod vodstvom estonskega trenerja Gerda Kanterja, nekdanjega olimpijskega zmagovalca in svetovnega prvaka v metu diska, pa začel z zbiranjem medalj na največjih tekmovanjih in tudi prestižnih priznanj. Lani je bil med drugim izbran za slovenskega športnika leta. Letos je bil ponovno prvi v izboru Atletske zveze Slovenije.
»V Šentjernej sem na prireditev AZS prvič doslej prišel neposredno s treninga. Najprej sem opravil v Estoniji metalni trening, potem odšel na letališče v Talin, imel prestop v Varšavi in nato sem prišel z avtom v Šentjernej ... Mislim, da sedaj Talin poznam celo bolje kot domači Ptuj, če se pošalim. Tam imam zelo dobre pogoje za trening pozimi, neprimerno boljše kot pri nas. Na voljo so namreč tri dvorane, v katerih lahko mečem disk, ena je tako velika, da lahko mečem nemoteno tako kot na prostem,« je pojasnil Čeh.
V Talinu se pripravlja in živi z estonsko metalko kladiva Anno Mario Orel. Tam ga čaka tudi ena od dveh tekem v zimski sezoni, obe bosta v dvorani. »V Berlinu bom v okviru tamkajšnjega velikega mitinga tekmoval 23. februarja. Stena je od kroga za izmet oddaljena 67 m. Tako da ne vem, ali bo po mojih metih še dovolj prostora ali pa bo disk priletel v steno. Želim namreč izboljšati neuradni dvoranski svetovni rekord. Ta je v lasti mojega trenerja Kanterja, ki je orodje vrgel okrog 69 metrov in pol. Nato bo v začetku marca še druga tekma v dvorani, ki jo bodo pripravili v Estoniji,« je povedal Čeh.
EP brez Alekne
Pozimi po omenjenih tekmah izven dvoran ne bo tekmoval. »Izpustil bom tudi zimski evropski pokal v metih. Lani sem uvodoma v sezono vrgel le slabih 63 m v res hudem mrazu, to ni bila prijetna izkušnja,« se je ob spominu na mrzle in vetrovne razmere 26. februarja na zimskem državnem prvenstvu v metih v Domžalah slovenski rekorder vidno stresel po vsem telesu. Tedaj je povsem zamenjal vremenske razmere po treh tednih priprav na Kanarskih otokih.
»Poletno sezono bom prihodnje leto začel 10. maja v Dohi, če bo na tej uvodni diamantni ligi na programu disk. Prihodnje leto želim imeti čim več metov prek 70 m, tekmovanj bo precej. Že v začetku junija bo prva velika tekma poletja, evropsko prvenstvo v Rimu. Jasno je, da se bom osredotočil na OI v Parizu, a pomemben bo tudi nastop v italijanski prestolnici. Obenem že vem, da tam ne bo tekmoval Litovec Mykolas Alekna, tako da je že en tekmec manj,« se je zasmejalo Čehu.
Enaindvajsetletni Alekna je lanski evropski prvak in svetovni podprvak, letos je bil na SP bronast. Ta bo še dolgo tekmec Čeha, manj kariere pa ima pred seboj Daniel Ståhl. Enaintridesetletni Šved bo v Parizu branil olimpijski naslov, v Budimpešti pa je letos po Dohi 2019 drugič postal svetovni prvak in je poleg zlata na SP letos odvzel Čehu tudi lansko zmago v diamantni ligi.
»Ståhl je bil letos res v izjemni formi, bil je moj velik tekmec. Bil je zelo dobro pripravljen, tehnično dovršen, z novim trenerjem je nekoliko manj vadil kot prej in vse to mu je očitno koristilo.« Čeh pa se sicer ne obremenjuje s tekmeci in vadi po istem receptu, s katerim sta s Kanterjem skrojila minulo sezono. »Nič nisva spremenila, isti načrt dela je in tudi urnik. Le ena sprememba je, ki pa sem jo začel že v prejšnji sezoni. S počepom in štartom na sredini kroga za izmet začnem, s tem sem na nek način povečal krog in tu vidim svojo prihodnost za daljše mete. V letošnji sezoni sem to na tekmah le testiral, po njej pa taken način ves čas treniram,« je dejal Čeh.
Čez 72 m s prestopi
V zadnjih letih ni imel sezone, ko ne bi popravil svojega in s tem tudi slovenskega rekorda. »Zadnja leta je napredek manjši, ne meri se ga več v metrih. Gre bolj počasi, a gre naprej. Zagotovo pa sem bil 72,5 metra sposoben vreči disk že v letošnji sezoni. Na tekmi na Finskem sem imel mete čez 72 m z majhnimi prestopi. Tedaj se mi ni tehnično izšlo. Sedaj delamo v moji ekipi na tem, da ne bi naredili iste napake.«
Lov na rekorde, kot že omenjeno, bo začel že v zimi 2024. »Najprej bo na vrsti Kanterjev dvoranski rekord. Ko ga bom dosegel, bom zelo blizu očetu Mykolasa Alekne. Kanter je tretji vseh časov, drugi pa Virgilijus Alekna. In potem je tudi svetovni rekord zelo blizu. Lepo bi bilo to doseči na eni tekmi, mogoče največji v sezoni. Ampak pustimo času čas.«
»Rekord je odvisen tudi od počutja, dnevne forme, razmer,« dodaja. »Za dolge mete so slednji zelo pomembni. Res dolgi meti se nekako zgodijo. Virgilijus Alekna ima že zelo dolgo časa olimpijski rekord (69,30 m iz Sydneyja 2000). Vse te številke imam sedaj v glavi, res je. A se želim čim bolje pripraviti na olimpijsko sezono in nenazadnje tudi uživati na olimpijski tekmi v Parizu,« si je zaželel Čeh.
