Brez svetega grala, a zelo vidni in uspešni

O osvojitvi lovorike za zmagoslavje v ligi prvakov ali v nekdanjem pokalu prvakov sanja vsak nogometaš. Naš lov za svetim gralom evropskih klubskih tekmovanj ima pestro poglavje, dramatično in zelo nesrečno. Toda slovenski klubski nogomet in slovenski nogometaši so svojo zmago dosegli že tako, da so s samostojnostjo dobili priložnost za tekmovanje v najmočnejšem in najprestižnejšem klubskem tekmovanju na svetu.

Pokala za zmagovalce so se lahko »dotaknili« trije slovenski nogometaši, ki so bili del šampionskega moštva, toda v zaključni in najpomembnejši bitki niso bili v ožjem krogu kandidatov za nastop. Leta 1991 je bil v Bariju med rdeče-belimi zmagovalci v razširjenem moštvu Crvene zvezde vratar Marko Simeu­nović, 19 let pozneje med črno-modrimi zmagovalci pri Interju, tudi letošnjimi finalisti iz Milana, Rene Krhin in Vid Belec.

Olimpija je bila prvi slovenski klub, ki je nastopil v ligi prvakov. Septembra 1992 je v Ljubljani na povratni tekmi 1. kola gostoval sloviti Milan in zmagal s 3:0, že na prvi tekmi na San Siru pa so bili rdeče-črni boljši s 4:0. Na fotografiji zgoraj: Robert Englaro v zračnem dvoboju z Navo; spodaj: Samir Zulić pod pritiskom Ruuda Gullita in Gianluigija Lentinija. FOTO: Aleš Černivec, Ljubo Vukelič

Podaljšek in enajstmetrovke ukradli naslove

Poglavje o slovenskih nogometaših v ligi prvakov ali pokalu prvakov je prvi začel pisati Ivan Toplak v dresu Crvene zvezde v petdesetih letih minulega stoletja, in to od prve izvedbe tekmovanja pod okriljem Evropske nogometne zveze. Mariborčan je bil vse do Marka Elsnerja in leta 1984 edini slovenski nogometaš z nastopi v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Ljub­ljančan je igral v dveh obdobjih, v drugem in zadnjem v sezoni 1987/88, ko je rdeče-bele v četrtfinalu ustavil madridski Real zaradi večjega števila doseženih golov v gosteh. V Beogradu je Real izgubil z 2:4, v Madridu pa je bil boljši z 2:0.

Prvo leto osamosvojitve bi lahko že prineslo prvo slovensko zmagoslavje v posodobljeni ligi prvakov. Leta 1992 sta se v finalu pomerila Barcelona in italijanski prvak Sampdoria, pri katerem je imel eno glavnih vlog Srečko Katanec. Londonski finale na slovitem Wembleyju se je razpletel z zmagoslavjem Kataloncev po golu Ronalda Koemana v zadnji minuti podaljška. Katanec je v moštvu pod taktirko srbskega trenerskega velikana Vujadina Boškova igral vseh 120 minut. Za Katanca je bil to drugi izgubljeni finale v evropskih pokalih, saj je tri leta prej v pokalu Uefa, zdaj konferenčni ligi, v dresu Stuttgarta izgubil proti Napoliju z Diegom Maradono v glavni vlogi.

Na naslednji slovenski finale je bilo treba čakati devet let. Toda tudi ta je bil nesrečen z dramatičnim razpletom. Zlatko Zahović je bil v dresu Valencie eden od osmoljencev finala v Milanu proti Bayernu leta 2001. V igro je vstopil v 66. minuti, imel dve res lepi priložnosti, da bi postal veliki junak, a sreča, kot Valencii, mu ni bila naklonjena. Bayern je bil veliki zmagovalec na nogometni »Scali«, San Siru, po streljanju enajstmetrovk. Povrhu je Mariborčanu slavni nemški vratar Oliver Kahn ubranil strel z bele točke.

»Da, to je tragedija, ki nas bo še dolgo pregan­jala. Razočaran sem,« je po tekmi povedal Zahović in razkril čustva, pokazal, kako zelo ga bolijo porazi. »Kaj, da sem – krivec? Lahko, če si to želite. Toda to je moštvena igra. Imam mirno vest, poskušal sem vse, kar je bilo v moji moči,« mi je takrat, kot poročevalcu iz Milana v novinarski mešani coni, rahlo v jezi odgovoril vidno potrt.

Srečko Katanec je v dresu Sampdorie v finalu lige prvakov 1992 doživel poraz proti Barceloni na slovitem Wembleyju. FOTO: Roman Šipić

»Žal mi je predvsem prve priložnosti. Vsi branilci, s Kahnom vred, so bili že premagani, toda žoga se mi je nesrečno odbila v povsem drugo smer. Preprosto tokrat nisem imel sreče,« je povedal Zahović, o enajstmetrovki pa: »To je loterija. Imel sem občutek, da se mi zares lahko zgodi najbolj nesrečen zaključek. Ne spominjam se, kdaj sem nazadnje zgrešil strel z bele točke. Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričan, da sem dobro izvedel strel, ampak ga je Kahn izjemno ubranil.«

Petnajst let od milanske nesrečne zgodbe se je na »prizorišče zločina« v ligi prvakov na San Siro vrnil slovenski nogometaš. Zadnje dejanje sezone 2015/16 je pripadlo madridskima velikanoma Realu in Atleticu, pri katerem je prvič v velikem finalu branil Jan Oblak. Tekmeca sta se v finalu spopadla že drugič v treh sezonah in tudi tokrat so bili srečnejši slavnejši beli. V prvem derbiju v Lizboni je bil v Atleticovih vratih zdajšnja št. 1. pri Realu Thibaut Courtois. Zmagovalca so odločili streli z bele točke. Največji osmoljenec je bil prav Škofjeločan, saj je bil pri vseh petih Realovih strelih povsem nemočen.

Vratar Jan Oblak ima med vsemi slovenskimi nogometaši največ nastopov v ligi prvakov. FOTO: David W Cerny/Reuters

Kljub neuspešnemu lovu za lovoriko ima Oblak dovolj razlogov za zadovoljstvo. V naj­ostrejši konkurenci si je prislužil sloves enega najboljših vratarjev in slovenskega rekorderja po številu nastopov v ligi prvakov. Še dolgo se mu ne bo nihče približal.

Tudi Oblakov reprezentančni predhodnik Samir Handanović je bil eden od slovenskih izbrancev v velikih finalih. Prav v svoji zadnji sezoni pri Interju in pri 39 letih je bil v Istanbulu pred dvema letoma proti Manchester Cityju v vlogi rezervnega vratarja. Zanimivo je, da je Ljubljančan in eden najboljših vratarjev v zgodovini italijanskega nogometnega prvenstva (serie A, 566 tekem) prvo tekmo v ligi prvakov dočakal star 34 let, pri čemer pa je bil še vedno mlajši debitant kot njegov šest let starejši bratranec Jasmin Handanović, ki je na prvi od ducata tekem v LP nastopil pri 36 letih.

Zlatko Zahović (levo) je bil v finalu lige prvakov eden največjih osmoljencev pri Valencii. FOTO: Gustau Nacarino/Reuters

Vijolični podvigi

Leta 1999 je Maribor uresničil slovenske sanje. Brez njegove prve uvrstitve v ligo prvakov bi bila knjiga slovenskih nogometnih podvigov bistveno skromnejša. Šlo je za prvi veliki moštveni nogometni podvig na evropskem prizorišču, ki je dal krila tudi slovenski reprezentanci. Ta ga je nadgradila in si čez tri mesece priigrala uvrstitev na prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo leta 2000.

Le sedem samostojnih let je bilo treba čakati na senzacionalni vpis v evropsko klubsko zgodovino. Uvrstitev vijoličnih v najprestižnejše klubsko tekmovanje v Evropi je bila nedvomno krona prizadevanj pionirjev slovenskega nogometnega profesionalizma in dokončna potrditev sposobnosti in veljave naših nogometnih potencialov.

Vijolični so se med najboljše prebijali po trnovi poti in tudi zato je bil njegov prvi vstop med evropsko elito edinstven in s posebnim poglavjem v zgodovini »champions league«.

Na poti do paradiža je Maribor pod taktirko trenerja Bojana Prašnikarja preskočil na papirju zelo visoki oviri. Prva je bil belgijski Genk, takrat izjemno ambiciozen po svoji prvi šampionski zvezdici v domačem prvenstvu. Izjemna predstava v Ljudskem vrtu in zmaga s 5:1 sta vijolične popeljala proti francoskemu serijskemu prvaku Lyonu, v Franciji podobno nepremagljivemu, kot je zdaj Paris Saint-Germain. Toda najprej je bilo treba preživeti še najmanj 90 peklenskih minut v Genku. Dobesedno peklenskih, a s srečnim koncem. Poraz z 0:3, potem ko so bili vijolični po drugem rumenem kartonu Amirja Karića od 66. minute z igralcem manj, je bil enak zmagi.

Lyon, moštvo zvezdnikov, med katerimi je izstopal brazilski napadalec Sonny Anderson, ki je prav takrat prestopil iz Barcelone za 20 milijonov evrov, je bil še veliko višja ovira, toda Mariborčani so uprizorili eno največjih senzacij. Že v prvi tekmi so presenetili z zmago z 1:0, v Ljudskem vrtu pa so po izjemnem prvem polčasu še drugič premagali izrazitega favorita (2:0). Tako so se uvrstili med 16 najboljših in v skupinskem delu tekmovanja proti Dinamu Kijev, Bayerju Leverkusen in Laziu osvojili štiri točke. Premagali so Dinamo v Kijevu in igrali neodločeno (0:0) v Leverkusnu.

Petnajst let od prve vijolične lige prvakov je bilo treba čakati na drugo, še tri leta več na tretjo. Obe povezuje Zlatko Zahović, ki je po igralski karieri prevzel vajeti športnega direktorja, glavnega selektorja in duhovnega vodje Maribora. Njegova vizija je v Ljudski vrt v sezoni 2014/15 in 2017/18 pripeljala klube evropske smetane, kot so Liverpool, Chelsea, Sevilla, Sporting, Schalke. V ospredje so prišle Zahovićeva lucidnost, bogate izkušnje in prepoznava priložnosti, ki jo je ponudila na 32 moštev razširjena liga prvakov. Nasprotniki morda niso bili na kakovostni ravni Genta ali Lyona, toda večina med njimi vendarle bogatejših, še bolj izkušenih in tudi uspešnih.

Za preboj v drugi skupinski del LP v zgodovini so Mariborčani izločili prvaka BiH Zrinjski, izraelskega šampiona Maccabi Tel Aviv, za konec pa še prvega britanskega zmagovalca v pokalu prvakov, sloviti Celtic iz Glasgowa. Tudi tretji preboj do LP se je začel z izločitvijo Zrinjskega, nadaljeval z zmago proti islandskemu avtsajderju Hafnarfjarðarju in končal s »pragmatično« (1:2, 1:0) izločitvijo izraelskega Hapoe­la Be'er Shevo.

Darko Milanič je s Sturmom igral v ligi prvakov, Maribor pa je vanjo popeljal v vlogi trenerja. FOTO: Tadej Regent

Zlatko Zahović prvi strelec, Jan Oblak največ tekem, Josip Iličić rekorder ...

Z osamosvojitvijo in sočasno s prvo različico lige prvakov so se slovenskim nogometašem odprla vrata paradiža, priložnost, da uresničijo svoje sanje. Resda doslej še niso ujeli svetega grala in se vpisali na seznam zmagovalcev, toda mejnikov, ki so jih postavljali posamezniki, je res veliko.

Prvi med njimi je še vedno z enajstimi goli najboljši strelec Zlatko Zahović, ki je dosegel tudi prvi slovenski gol v ligi prvakov. V sezoni 1998/99 je bil s sedmimi zadetki najboljši strelec skupinskega dela tekmovanja. Zahović in »gastarbajter« Kevin Kampl sta edina med slovenskimi nogometaši v ligi prvakov nastopala za tri klube. Peterico nogometašev, ki so igrali vsaj za dva kluba, dopolnjujejo še Benjamin Šeško, Benjamin Verbič, Petar Stojanović in Valter Birsa. Zahović je v ligi prvakov igral s klubi iz treh držav, Kampl le z nemškimi.

Trenutno najvrednejši slovenski nogometaš na svetovnem odru Šeško je tudi najmlajši slovenski nogometaš, ki je nastopil v ligi prvakov. V dresu Salzburga je debitiral proti Sevilli star 18 let in 259 dni. Toda najmlajši strelec je znova Zahović. Zlatkov sin Luka je zadel ob svoji debitantski tekmi v LP. V Ljudskem vrtu je proti Sportingu dosegel gol, ko je bil star 18 let in 289 dni. Zlatko Zahović in Šeško sta poleg tega edina, ki sta dosegla gol proti največjemu klubu na svetu Realu iz Madrida.

Ante Šimundža in Darko Milanič sta pustila neizbrisen pečat v dveh različnih vlogah. Šimun­dža je bil strelec zgodovinskega prvega gola za prvo zmago v skupinskem delu tekmovanja v Kijevu (zabil je tudi proti Lyonu v kvalifikacijah), leta 2014 je v vlogi trenerja popeljal vijolične med 32 najboljših. Milanič je bil eden od nepogrešljivih igralcev graškega Sturma, ki je pod taktirko legendarnega trenerja Ivice Osima dve sezoni igral v skupinskem delu LP. Svoj opus na najzahtevnejšem odru je dopolnil še kot trener, ko je Maribor leta 2017 popeljal v LP.

Josip Iličić je v Valenci zabil štiri gole za zmago Atalante s 4:3 in napredovanje v četrtfinale lige prvakov. FOTO: POOL UEFA/AFP

V zgodovino lige prvakov se je 10. marca 2020 z debelimi črkami vpisal tudi Josip Iličić. V Valencii je zabil štiri gole za Atalanto za zmago s 4:3.

V statistični igri številk v najmočnejšem klubskem tekmovanju je krajšo potegnil najboljši slovenski nogometaš v zgodovini Brane Oblak. V pokalu prvakov je igral le eno tekmo in takrat je bil tudi strelec, ko je Hajduk leta 1974 premagal islandskega tekmeca Keflavík ÍF. Oblak je nato odšel na služenje vojnega roka, po njem pa je prestopil v Nemčijo k Schalkeju. V petih letih v bundesligi je naslov nemškega prvaka osvojil v svoji zadnji sezoni za Bayern, v naslednji, ko je bavarskega velikana v polfinalu izločil pozneje evropski prvak Liverpool, ni bil več član Bavarcev.