Težka leta pred slovensko in evropsko zunanjo trgovino

Osnovna državna statistika kaže izjemno rast slovenskega izvoza, toda žal je rast ustvarjena zgolj zaradi večje aktivnosti carinskih skladišč. Podatki Banke Slovenije, ki te podatke izloča, pa kažejo, da slovenski izvoz vrednostno stagnira že tretje leto zapored. Opaznega dela slovenskih izvoznikov ne čaka samo prilagajanje razmeroma slabim gospodarskim razmeram na trgih EU, ampak tudi prestrukturiranje.

Ob izločenih podatkih vpliva carinskih skladišč se je predlani izvoz blaga zmanjšal za dva odstotka, lani se je nato, ob nekoliko spodbudnejšem drugem polletju, povečal za 1,4 odstotka. Tudi v prvem letošnjem polletju se je vrednost izvoza povečala le okoli pol odstotka, je mogoče ugotoviti iz primerjave podatkov Banke Slovenije (BS) in Statističnega urada (Surs). Ob upoštevanju rasti cen tako skromna rast pomeni realno zmanjševanje slovenskega izvoza.

Za več držav začele veljati 41-odstotne splošne carinske stopnje

Regionalno se slovenska izvozna usmerjenost v zadnjih petih letih ni bistveno spremenila, čeprav se je v tem obdobju zgodilo kar nekaj večjih gospodarskih in političnih pretresov. Tri četrtine izdelkov Slovenija izvozi v druge države EU, ta delež se je v primerjavi z obdobjem pred epidemijo nekoliko zmanjšal. Pregled letnih podatkov BS kaže, da se zunaj držav EU povečuje izvoz v Švico in ZDA. Oboje bi se v prihodnjem obdobju lahko spremenilo, vendar ni verjetno, da bi se regionalna struktura izvoza opazneje spremenila.

Nihanja zaradi gospodarskih in političnih pretresov

Verjetnejša so nihanja zaradi gospodarskih in političnih pretresov. Znano je, da so ZDA uvedle 15-odstotne carine na evropske izdelke, pri čemer so za jeklo uveljavljene še višje carine. Ameriški predsednik Donald Trump pa tudi ni zadovoljen z izjemnim obsegom uvoza zdravil iz Švice, s katero se ob pisanju tega prispevka še pogaja o carinskem dogovoru. Tudi če hitro pride do načelnega dogovora med Švico in ZDA, je vprašanje, kako dolgo se bo ta dogovor ohranil, glede na to, da se ameriški predsednik redko dolgo drži sklenjenih dogovorov in svoje aktivnosti prilagaja osebni interesom. Oboje lahko vpliva na aktivnost zelo močne slovenske farmacevtske industrije.

A če ni pričakovati večjih sprememb regionalne strukture slovenskega izvoza, tega ne moremo trditi za blagovno strukturo. Podatki državne statistike so lahko zavajajoči, saj vključujejo posle dodelave, ki v praksi pomeni aktivnosti carinskih skladišč. Ni skrivnost, da je Slovenija s Krko, Lekom in slovensko hčerinsko družbo Novartisa zelo velik izvoznik zdravil. To se pozna tudi v že omenjeni večji trgovini s Švico. Toda zaradi logističnega skladišča na Brniku je težko ugotoviti realno rast izvoza zdravil in vpliv na strukturo izvoza Slovenije. Najbolj nazorno to kaže prav primerjava izvoza v Švico. Ta država je po statistiki Sursa, ki vključuje tudi posle dodelave, največji partner Slovenije. Toda če te posle izključimo, Švice ni med desetimi največjimi trgovinskimi partnerji.

Blagovni Izvoz Slovenije

Pogled farmacevtov je lahko optimističen

Vseeno pa bo dejavnost farmacevtov v prihodnjih letih opazno oblikovala slovensko izvozno statistko. Zgolj če pogledamo nekonsolidirane podatke lanskega poslovanja treh velikih farmacevtskih družb v Sloveniji, kar predstavlja dobro oceno aktivnosti panoge, je Krka lani prihodke od prodaje povečala za pet odstotkov, tako da so dosegli 1,77 milijarde evrov. Leku so prihodki lani sicer upadli za skoraj desetino, na 1,45 milijarde evrov, a je prikazani padec gotovo predvsem posledica razdružitve od Novartisa. Delež izvoza treh farmacevtov znaša precej več kot 90 odstotkov in glede na investicije ter okvirne načrte družb je tudi v prihodnjih letih pričakovati najmanj od pet- do desetodstotno rast izvoza zdravil in farmacevtskih izdelkov, kar je nad povprečjem pričakovane rasti slovenskega izvoza.

Zaradi carinskih ukrepov ZDA je sicer vprašanje, kakšno strategijo bosta v srednjeročnem obdobju zastavila Sandoz z Lekom in Novartis s slovensko hčerinsko družbo. Izbira poti na ameriški trg lahko vpliva tudi na aktivnosti družb v Sloveniji. Po enem od scenarijev bi v Sloveniji lahko povečala proizvodnjo, če bo EU uspelo obdržati carinski dogovor z ZDA. Ta na področju farmacevtskih izdelkov še ni sklenjen. EU sicer želi, da bi bili farmacevtski izdelki še naprej izločeni iz carinskih ukrepov, a ZDA temu niso naklonjene. Če bodo uveljavljene 15-odstotne carine, bi to pomenilo od 15 do 20 milijard evrov višje stroške farmacevtov v EU, ki jih bodo vsaj delno postopno prenesli v višje cene izdelkov na ameriškem trgu. Precej težje bodo cene sicer zvišali proizvajalci generičnih zdravil, kar bo vplivalo na Lek, medtem ko Krka v ZDA nima opaznega obsega prodaje.

Ali Evropa in Kitajska lahko vzpostavita podnebno povezavo?

Toda pred še večjimi težavami kot EU je Švica, kjer bo Trump verjetno od švicarskih farmacevtov, torej tudi od Sandoza in Novartisa, zahteval povečanje proizvodnje zdravil v ZDA. To pa bi lahko prizadelo tudi aktivnosti v Sloveniji. Povečanje proizvodnje v ZDA sicer zahteva svoj čas, in če bodo pogoji izvoza iz EU boljši kot iz Švice, bi Lek in Novartis vsaj začasno lahko dobila še pomembnejšo vlogo.

Ne glede na carine pa slovenski farmacevti z optimizmom lahko gledajo prihodnjih nekaj let. Konec koncev se krize in nemiri farmacevtske industrije le redko dotaknejo.

Skromna rast EU

A velik del drugih slovenskih izvoznikov je pred nekaj izjemno težkimi leti. V EU ni zaznati krepitve gospodarske rast. Sodeč po majski napovedi evropske komisije, bo letošnja rast znašala zgolj 1,1 odstotka, pri čemer bo gospodarska rast evrskega območja manj kot odstotek. To seveda ni dober podatek za slovenske izvoznike.

Dodatno težavo povzroča še panožni pregled. Evropska avtomobilska industrija je sredi obsežnega prestrukturiranja, katere potek je še negotov. Okoljske zahteve na eni strani ter neustrezna in nezadostna infrastruktura za električne avtomobile na drugi avtomobilsko industrijo silijo v prilagajanje proizvodnje. Zdaj je poudarek na prodaji vozil s hibridnim motorjem. S spodbujanjem njihove prodaje namreč evropski avtomobilisti znižujejo ogljični odtis, da lahko izpolnijo evropske predpise.

Delež prodaje povsem električnih vozil v državah EU letos znaša približno 16 odstotkov – v Nemčiji in Franciji, dveh največjih trgih, je še nekoliko večji. Toda na Kitajskem se je delež povsem električnih vozil povzpel že na 31 odstotkov. Kitajska je pri električnih vozilih naredila očiten tehnološki preboj in je v veliki prednosti pred evropskimi proizvajalci. Ti so zato pred težko nalogo.

Prestrukturiranje avtomobilske industrije

Slabi prodajni dosežki v prvem letošnjem polletju evropsko avtomobilsko industrijo silijo v dodatno varčevanje in pospešitev prestrukturiranja. Kitajski električni avtomobili sicer še niso dobili opaznega deleža v EU, toda če se evropski avtomobilisti ne bodo hitro prilagodili, bodo imeli veliko težav tudi na domačem avtomobilskem trgu.

Prodaja Elektricnih Avtomobilov

To se jim že pozna na kitajskem trgu. Prodaja treh nemških avtomobilskih podjetij – BMW, Mercedesa in Volkswagna – se je tam v prvem polletju zmanjšala za sedem odstotkov.

V ZDA pa evropskim avtomobilistom težave povzročajo carine, pri čemer je ZDA ustavila prehod na električni pogon. To še dodatno otežuje prestrukturiranje evropskih avtomobilistov, saj morajo vzpostaviti drugačne strategije za vsakega od treh največjih svetovnih avtomobilskih trgov.

Verjetno bodo morali evropski avtomobilisti pri prehodu na električni pogon vsaj za določeno obdobje povzeti kitajske tehnologije, če hočejo (p)ostati cenovno konkurenčni. Da bi EU zaščitila evropski razvoj tehnologije za električna vozila, je za zdaj malo verjetno in vsaj z vidika podnebnih ciljev EU tudi ni smiselno.

Vsaj pri hranilnikih energije – ti tudi predstavljajo največji stroškovni in tehnološki izziv – se je že zgodilo, da avtomobilisti postajajo vse bolj odvisni od kitajskih dobav, tako surovin kot izdelkov. Večjo odvisnost evropskih avtomobilistov od kitajskih nabav bodo občutili slovenski dobavitelji evropski avtomobilski industriji. Opazen del se bo zato moral tudi prestrukturirati in razviti bodisi povsem nove bodisi dodatne dejavnosti.

Tvegano povezovanje EU z Indijo in Kitajsko

Slovenski izvozniki niso neposredno odvisni od težav v ZDA ali Aziji. Kot že omenjeno, gre kar tri četrtine slovenskega izvoza v države EU, tri največje partnerice zunaj EU pa so letos Srbija, Rusija ter Bosna in Hercegovina. Težave in izzivi drugih celin so tako predvsem posredni. In tudi v prihodnje bistvene regionalne prerazporeditve izvoza ni mogoče pričakovati. Slovenija je razmeroma majhno gospodarstvo in je del, za Slovenijo zelo velikega evropskega trga. Nesmiselno bi bilo pričakovati, da bi se slovenski izvoz zaradi skromne gospodarske rasti EU preusmeril na druge trge.

Povsem drugo vprašanje pa je globalno prestrukturiranje trgovskih poti, kjer pa bo v prihodnjih letih EU verjetno opazno preusmerila svoje interese. Carinske težave z ZDA so sicer verjetno prehodne. Gotovo bodo ZDA spoznale, da carine najbolj škodijo prav njim. Nerešeno ostaja vprašanje, kako bodo ZDA to ugotovile (zaradi krize ali po volitvah) in kako bodo odpravljale nastalo škodo.

A ne glede na ZDA bo za Evropo v prihodnjem obdobju postalo pomembnejše sodelovanje z azijskimi državami. Kitajska je zelo neugoden partner, vendar je za Evropo pomembna zaradi tehnološke prednosti pri razvoju elektronike, obnovljivih virov energije, električnih avtomobilov in velike surovinske baze.

Med največje globalne trgovinske sile se izjemno hitro prebija tudi Indija, ki pa je prav tako bistveno drugačen trgovinski partner, kot so ZDA in druga razvita gospodarstva. Hitra preusmeritev iz ZDA na azijske trge ni ne smiselna in tudi ne mogoča. Poglobljeno sodelovanje EU s temi območji bo zahtevno in kompleksno. V večini primerov ne bo šlo zgolj za trgovinske povezave.

Slovenska preusmeritev v obrambo in nove tehnologije

Se bo pa verjetno spremenila struktura izvoza Slovenije. Delno so to že dogaja zaradi vzpona farmacije in težav velikega dela predelovalne industrije. Farmacija bo že zaradi tega dobila večjo težo v slovenskem izvozu. Drugi del pa je odvisen tudi od uspešnosti prestrukturiranja dela predelovalnih dejavnostih, predvsem tistih, povezanih z avtomobilsko industrijo.

EU poskuša gospodarski zastoj rešiti s pospešenimi vlaganji v obrambno industrijo, kar bo v prihodnjih petih letih olajšalo prestrukturiranje avtomobilske industrije. Težava Slovenije je, da država na tem področju še ni pripravila načrtov, poleg tega pa je tudi zelo počasna pri črpanju evropskih sredstev. To zadnje pomeni tudi, da se državna administracija zelo počasi prilagaja spremenjenim razmeram tako na evropskih trgih kot tudi smernicam evropske komisije.

Drugi manjkajoči paket ukrepov pa je povezan s podnebnim prehodom, pri čemer ima Slovenija sicer visoke cilje ogljične nevtralnosti, a ti cilji niso usklajeni z gospodarstvom. Z razvojnega vidika največja težava niso spodbude za zmanjšanje emisij. Manjkajo predvsem ukrepi, ki bi v Sloveniji spodbudili razvoj tehnologij, povezanih s podnebnim prehodom. Te tehnologije, od obnovljivih virov (sončnih in vetrnih elektrarn), hranilnikov energije do tehnoloških rešitev in seveda materialov, bodo postale strateški cilj EU, ne glede na sedanjo izrazito prevlado Kitajske. Od uspešno postavljenih temeljev za te tehnologije v Sloveniji pa je odvisno, kako visoko v razvojno-proizvodni verigi bodo slovenska podjetja, in s tem tudi, kako visoko dodano vrednost bodo ustvarila.