Dr. Meglič: Kirurg se ne more odpovedati niti, s katero šiva

Dr. Leon Meglič: Ko izpolnimo plan zavarovalnice, mora zdravnik pacientki, ki potrebuje pomoč, reči, da je ne bo operiral.

Objavljeno
05. januar 2012 20.32
Posodobljeno
06. januar 2012 08.00
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Ljubljana – Med prvih pet Delovih osebnosti leta so naši bralci tokrat uvrstili kar dva zdravnika: Aleksandra Dopliharja iz ambulante za brezdomce in dr. Leona Megliča z Ginekološke klinike UKC Ljubljana. Torej jih cenijo in jim zaupajo. A zdravniki se spopadajo z velikimi težavami, zaradi katerih so nezadovoljni tudi bolniki.

Med največjimi težavami zdravstvenega sistema je pomanjkanje časa za bolnika in s tem povezano nezadovoljstvo bolnikov, meni dr. Leon Meglič, zdravnik ginekolog, doktor znanosti (doktoriral je iz prirojenih genetskih napak, ki pri nosečnicah povzročajo strdke) in vodja skupnih služb ginekološke klinike. Normativi so namreč taki, da ima za vsako bolnico, tudi za bolnico z rakom, v povprečju le deset minut časa.

Za pacientko, tudi tisto 
z rakom, le deset minut

»To je tudi poglavitni vzrok za nezadovoljstvo bolnikov v Sloveniji. Moj kolega v Angliji se po pregledu z bolnico lahko za eno uro usede, ji vse pojasni, nariše, pokaže na slikah, ji svetuje za nadaljnje življenje. Katera bolnica bo po obisku bolnišnice bolj zadovoljna – naša ali njihova?« se retorično sprašuje. Toda zdravstvena blagajna (ZZZS) nenehno opozarja, da zdravniki pri nas premalo delajo. »Ne, ne vem, kdo je postavil vse te normative, a niso ne za ljudi in ne za normalno delo,« odgovarja dr. Meglič.

Bolniki so nezadovoljni in stresajo jezo na zdravnike tudi iz drugih razlogov. »Zavarovalnica pove, da lahko na ginekološki kliniki operiramo toliko in toliko bolnic. Ko izpolnimo plan, ne plača več. In zdaj moram jaz, torej zdravnik v urgentni ambulanti, h kateremu pridete vi, ki ste bolni in potrebujete mojo pomoč, reči: Ne, ne bom vas operiral!« pokaže sogovornik na absurdnost položaja zdravnika.

Zavarovalnica nalaga zdravstvu in s tem zdravnikom vedno nove naloge, a hkrati ne zagotovi možnosti za njihovo uresničitev, pravi dr. Meglič. V parlamentu je bil, denimo, sprejet zakon o pacientovih pravicah, ki je predpisal vodenje čakalnih knjig, kmalu zatem pa določba, da se mora v javnih službah število zaposlenih zmanjšati. »Kako gre to dvoje skupaj? Vodenje in ažuriranje čakalne knjige zahtevata celega človeka, ki je računalniško spreten in bister, a ne smemo nikogar zaposliti. In tu so še pravilniki.«

»Na ginekološki kliniki upoštevamo navodila za racionalizacijo in se delo od 16. do 20. ure ne šteje več kot nadurno, temveč je plačano kot redno. Te ure bi teoretično lahko izkoristili kot proste ure, a je to v praksi težko, ker je s tem okrnjeno redno delo. Tako dva delovna dneva na mesec podarim zavarovalnici, ali državi, ali že komu,« je nezadovoljen s sistemom, v katerem javnost zdravnikom očita veliko zaslužkarstvo, in dodaja, da pa morajo delati veliko presežnih ur, da sistem sploh lahko deluje.

Z novim letom znižanje plačila dežurstev

Z novim letom so zaradi varčevanja nadzorni dežurni ekipi na ginekologiji, v kateri dela tudi dr. Meglič, za tretjino znižali plačilo dežurnega dela, kar bo konec meseca pomenilo za zdravnika manjši skupni prihodek. Ker ob popoldnevih, ponoči in ob nedeljah ne dosegajo 60 odstotkov dnevne obremenitve, jim bodo namesto nadur izplačevali slabše ovrednotene dežurne ure. Sogovorniku se to ne zdi prav: »Žal štejejo samo operacije, ne pa tudi vsi potrebni klici, konziliji in pregledi pred tem.«

Varčevanje pa se ne nanaša samo na zdravnike. »V veliki bolnišnici so eden ključnih kadrov sestre. Želeli bi, da bi bile dobro plačane, da bi jih bilo več in da bi dobile izplačane vse nadure. V naši bolnišnici je sester veliko manj kot v enakovrednih, primerljivih zdravstvenih ustanovah.«

V odpis gresta aparata, 
ki ohranjata življenje

Nenehno varčevanje je po besedah dr. Megliča pripeljano do absurda: »Škoda, da ne morete novinarji z nami v operacijsko dvorano. Videli bi, da na koncu meseca nimamo niti pitne vode v plastenkah, ker smo denar za tisti mesec že porabili. Kadar se kirurgi odločamo, čemu se bomo odpovedali, se seveda odpovemo vodi zase. Ne moremo se odpovedati niti, s katero šivamo bolnice po operaciji. Tudi drugje se moramo odločiti, kam bomo usmerili denar. Ali v popravilo stranišča za kirurge, ki je že leto dni zaprto, ali v nakup novih instrumentov za operacije? Seveda bomo kupili instrumente.«

Na ginekološki kliniki so z novim letom ostali brez anesteziološkega aparata, ki med operacijo ohranja vitalne življenjske funkcije, kot sta dihanje in bitje srca. Operativni program na oddelku za reprodukcijo je zato zdaj okrnjen. Drugemu aparatu se bo izteklo uporabno dovoljenje 20. januarja. Kaj bo takrat, še ne vedo.

Podcenjenost: v Sloveniji stane porod 46 evrov!

V nasprotju z zdravstveno blagajno, kjer nenehno poudarjajo, da ima zdravstvo preveč denarja, navede sogovornik konkretno številko: »Ali veste, koliko plača zavarovalnica porod v ljubljanski porodnišnici? Šestinštirideset evrov! Za laparoskopsko operacijo z anestezijo, materialom, instrumenti za enkratno uporabo – manj kot 300 evrov.«

Medtem ko se ginekološka klinika, v kateri je 6450 porodov na leto, kjer zdravijo operativno vsako leto 4000 bolnic in v katero prihajajo najteže bolne ženske iz vse države, spopada z velikimi finančnimi težavami, se drugod »meče denar z lopato skozi okno«, opozarja dr. Meglič in omeni manjšo regijsko bolnišnico: »Celotno kadrovsko zasedbo in prostore vzdržujejo za pol poroda na dan, čeprav bi ženske lahko rodile v bližnjem mestu, do katerega je le pol ure počasne vožnje. Ogromno je takih lukenj v sistemu, ki so požrešne in potratne, dejansko pa ne izpolnjujejo svojega poslanstva in so zaradi metod dela tudi nevarne.« Če dela zdravnik premalo, je nevaren, je dejal dr. Meglič o problemu, o katerem smo v javnosti lani napisali »že vse«, a je kljub temu ostalo vse po starem.