Nobena država, ki je preživela petdeset let komunizma, nima dobrih menedžerjev

Branko Roglić je dolgo časa veljal za najbogatejšega državljana Hrvaške. Na vrh sta ga navsezadnje uvrstila njegova najbližja konkurenta po premoženju – Ante Vlahović iz Adris grupe in Emil Tedeschi iz Atlantica. Tako so ga ocenjevali še pred padcem Ivice Todorića, čigar Agrokor je bila desetletja največja zasebna družba v državi. On pa o tem ne razmišlja tako. Nikoli ni bil na lestvicah bogatašev, saj je njegovo podjetje Orbico v nasprotju z vsemi drugimi velikimi podjetji povsem zasebno, zato ni javne ocene vrednosti njegovega lastniškega portfelja.

Roglić je edini lastnik Orbica in ga tovrstno tekmovanje ne zanima. Če ga vprašate o tem, bo rekel le, da osebno bogatenje ni nekaj, kar bi moral biti cilj podjetnika ob vstopu v posel, kot tudi to, da ne mara podjetij, ki nenadoma iz nič postanejo velika in jih je po njegovem mnenju na Hrvaškem vse več. Dovolj mu je, da ve, da je Orbico bogato podjetje in sam se ne odreka življenjskim užitkom, ki jih to prinaša – ima dve veliki ribiški ladji, starejša meri 8,9 metra, novejša 11 metrov. Obe sta znamke Boston Whaler, ki je med ribiči cenjena, sam pa se ima za ribiča po srcu. Čolna je kupil rabljena, saj ni profesionalec, noči in jutra pa preživlja na ribolovu, kadarkoli mu to dopušča čas. Včasih sam, včasih z družbo, pred nedavnim pa na željo družine s »kapitanom«, ki je obenem tudi njegov voznik. Meni, da je pravi hrvaški podjetnik, ponosen pa je tudi na pred nedavnim pridobljeno slovensko državljanstvo, ki ga razume kot potrditev, da njegov Orbico tudi v Sloveniji šteje med pomembne družbe.

Pogovarjala sva se v njegovi pisarni, v pritličju dvoriščne stavbe nekdanje tovarne baterij Croatia, katere proizvodnjo je pred dvajsetimi leti zaprl, ko je ugotovil, da se ne more kosati s konkurenco iz Azije. Ko vstopite na sedež morda največjega evropskega distribucijskega podjetja, tu ni recepcije, varnostnika ali odgovorne osebe za komuniciranje, ki bi vas odpeljala do direktorja. Ozek hodnik z enimi odprtimi vrati na koncu, za katerimi je tajnica, in nato Rogličeva pisarna, ki ne bi po ničemer izstopala, če ne bi njene stene krasile slike mojstrov hrvaškega nadrealizma in moderne – Stančića, Medovića, Bukovca ...

Je podjetnik, kar pomeni, da je tudi lovec na priložnosti, zato se lahko njegove poslovne odločitve pogosto zdijo nepredvidljive. Z zadnjo naložbo je presenetil marsikoga. Ko Roglić pojasnjuje vzrok za tak razkorak, razkrije trdno utemeljeno poslovno logiko.

Letos ste investirali v Ukrajini. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Kupil sem 20 odstotkov ukrajinskega distributerja, s katerim smo podpisali pogodbo, po kateri bomo po koncu vojne kupili preostalih 80 odstotkov. Velika država je in menim, da ta vojna ne sme trajati dolgo. Nato bo sledil hiter razvoj. Ne smemo pozabiti, da je bila Ukrajina med prvimi državami, ki so priznale neodvisno Hrvaško.

Nazadnje sva govorila pred izbruhom pandemije covida-19, pred vojno in veliko inflacijo. In potem ste bili videti zaskrbljeni ...

Koronavirus je moral prinesti inflacijo. Zdaj bo potreben čas, da se bodo razmere normalizirale. Podjetje je zdaj zelo stabilno. Lani smo imeli 3,2 milijarde prometa, letos pa ga bo 3,5 milijarde ... In vse delamo brez posojil, z lastnim denarjem. Gradimo velik logistični center v Zagrebu, dokončali smo logistični center na Poljskem, ki je popolnoma robotiziran, in še en tak center v Sofiji, ki je nekoliko manj robotiziran, a ga lahko nadgradimo. Ob distribuciji, ki ostaja naša najpomembnejša dejavnost, si prizadevamo razviti logistiko. Ne glede na to, kako prodajate izdelek, na spletu ali v fizični trgovini, kupcu ga vedno morate dostaviti. To pomeni, da morate imeti skladišče in čim cenejši sistem ravnanja z izdelki. Kot distributerji predstavljamo strošek za proizvajalca. Ta strošek mora biti čim nižji, če želimo biti uspešni. Zato je naš dobiček razmeroma majhen, ampak je stabilen.

Kaj pomeni veliki val robotizacije, ki ga napovedujete, za osem tisoč zaposlenih v Orbicu?

Zanje to ne pomeni nič. Robotiziramo tista delovna mesta, na katerih je mogoče nadomestiti ljudi. Ljudi bomo pustili pri miru. Kdor je zdaj zaposlen v Orbicu, bo pri nas ostal. Seveda pa se vedno dotaknemo tistih, ki niso dobri.

FOTO: Neja Markicevic/Cropix

Prvi Orbico ste ustanovili leta 1987 v Švici, leta 1990 pa ste ustanovili družbo v Ljubljani. Do Hrvaške ste prišli šele leta 1998 ...

Že leta 1992 smo imeli v Splitu podjetje Orvas. V devetdesetih sem bil z nekim drugim podjetjem partner takratne verige parfumerij Iris. Sem hrvaški podjetnik. Vedno sem bil tu. Res pa je, da sem se svojega prvega resnega posla lotil v Sloveniji, v takratni Jugoslaviji. Po dvanajstdnevni vojni se je stanje v Sloveniji takoj umirilo, na Hrvaškem pa so se težave šele začele. Takrat sem vsak teden potoval iz Splita, prek Šibenika, Zadra, Paga in Postojne v Ljubljano, potem pa smo iz Ljubljane prihajali v Zagreb.

Orbico je še danes velika družba v Sloveniji.

Naši prihodki tam znašajo okoli 350 milijonov evrov. Ni največji del naše družbe, je pa gotovo najbolje urejen. Januarja bomo podjetji na Hrvaškem in v Sloveniji združili. Trapasto je biti v Evropski uniji in imeti na razdalji sto kilometrov dva direktorja. Dosedanjega zagrebškega direktorja pripravljamo za namestnika direktorja skupine, poleg tega pa bo prihodnja štiri leta vodil še posel v Romuniji. Kdor želi biti v vrhu skupine Orbico, mora nekaj let preživeti zunaj Hrvaške.

Ste slovenski častni konzul na Hrvaškem. Kaj vam pomeni delo v diplomaciji?

Pravzaprav sem zdaj že drugič konzul. Delo sem prekinil, ko sem dopolnil 75 let, zaradi njihovega zakona o diplomaciji, ki določa starostno mejo. Ko so spremenili ta del zakona, so me vpoklicali nazaj. Sem generalni konzul v Splitu. Mislim, da sem v tej vlogi pozitivno vplival na razvoj odnosov med Hrvaško in Slovenijo; morda ne toliko na politični ravni kot pri zbliževanju obeh gospodarstev. Ta odnos, kakršen je danes, ni bil še nikoli boljši. Naši policiji skupaj nadzirata mejo z Bosno in Hercegovino in na vseh področjih vidim, da pomagamo drug drugemu. To je pravi evropski pristop. Ponosen sem na to. Generalni konzulat v Splitu je v mojem okolju. Tam je tudi Kulturno društvo Triglav, v katerem se zbira okoli tristo Slovencev. Imajo odličen pevski zbor. V tem okviru imajo tudi šolo slovenskega jezika, slikarsko sekcijo, knjižnico ... Svoje prostore ima tam tudi Hrvaško-slovenski poslovni klub, katerega podpredsednik sem. Ta klub gotovo vpliva na razvoj gospodarskega sodelovanja med Hrvaško in Slovenijo. Blagovna menjava se vsako leto poveča za deset odstotkov. In na to sem ponosen.

Tudi vaša sinova sta v diplomaciji.

Starejši sin je romunski konzul, mlajši pa poljski. Na Poljskem smo prisotni že deset let. Največji promet imamo v Romuniji, to je 1,2 milijarde evrov. V Bolgariji in na Hrvaškem ga imamo za 530 milijonov, v Sloveniji 350, na Madžarskem približno 300 ... Druge manjše države so koristne, saj tam pomagamo njim in sebi, a večjega zaslužka ni. Nismo med tistimi, ki iz posameznih držav kujejo dobičke. Kamorkoli smo prišli, smo najprej preoblikovali družbe, ki smo jih prevzeli, skupaj z okoljem, v katerem so. Organizirali smo logistiko, opremili pisarne ... V BiH smo prispeli v Ilidžo, ko je bila porušena in požgana. Zdaj imamo tam 64.000 kvadratnih metrov zemljišča, na katerem smo zgradili 20.000 kvadratnih metrov poslovnih prostorov. Vse je novo in ni videti niti ene sledi vojne. Tam seveda nismo mogli zaslužiti veliko denarja.

Začetki Orbica v Sloveniji med vojno niso bili preprosti ...

Takoj na začetku vojne mi je pobegnil direktor. Iz Avstrije mi je sporočil, da je odšel. Poslovil sem se od žene in odpotoval v Ljubljano. Tam sem bil vseh dvanajst dni vojne. Z ljudmi, ki jim je pobegnil direktor.

Vladi na Hrvaškem in v Sloveniji sta se različno odzvali na inflacijo. Kdo se je po vašem mnenju bolje znašel?

Mislim, da so bili Slovenci bolj profesionalni. Na Hrvaškem so mešali tehnike, Slovenci pa so znali obdržati fokus. Vendar inflacija danes povzroča težave vsem, tudi v Sloveniji. Ker smo se pridružili schengenskemu območju in vstopili v območje evra, bi morali ohranjati inflacijo v evropskem povprečju, a je inflacija na Hrvaškem še vedno višja. Dodatno smo se zadolžili tudi med pandemijo. Zato se cene zvišujejo bolj in hitreje, kot bi se morale. Ljudje želijo ta izgubljeni denar čim prej dobiti nazaj. Vrniti želijo posojila.

Poslovnež Branko Roglić je predstavljal avtobiografijo v Ljubljani. Predstavitve se je udeležil tudi bivši predsednik Milan Kučan.  FOTO: Jure Eržen/Delo

Ali je Orbico letos med družbami, ki so plačale »davek na dodatni dobiček«?

Plačali smo ga. To je logično, temu ne nasprotujemo, a hkrati menim, da ni pošten. Uspešni ljudje naj bodo vzor drugim. Omogočiti jim je treba nadaljnji razvoj, ne pa z denarjem uspešnih reševati neuspešne, ki nikoli ne bodo ustvarjali zaslužka. Vodstvo, ki je družbo pripeljalo do stečaja, je ne bo rešilo pred stečajem.

Mnogi iščejo vzroke za vrsto kriz na Hrvaškem v slabi strukturi menedžerjev, tako v gospodarstvu kot v politiki. Se s to tezo strinjate?

Nobena država, ki je preživela petdeset let komunizma, nima dobrih menedžerjev. Hrvaška pri tem ni izjema.

Slovenci se vseeno hitreje znajdejo. Tudi vi ste vedeli, kaj je treba storiti. V čem ste bili drugačni?

Slovenci so bili vedno z eno nogo na Zahodu. V Avstriji in Italiji. Pomagalo mi je, da sem v času, dokler sem bil delal v podjetju Croatia baterije, vodil sodelovanje z nemško Varto in bil odgovoren menedžerjem tako pri nas kot tudi v Nemčiji. Ko je padel berlinski zid, sem točno vedel, kaj je treba narediti. Vedel sem, kako povečati promet in zmanjšati stroške, in razumel sem, zakaj je to treba storiti. Vedno sem vztrajal pri zmanjševanju stroškov. Najprej so se mi posmehovali, ko sem povedal, da imam dvoodstoten dobiček. Rekli so mi, da delam za zabavo, da sem nor. Ti, ki so se mi nekoč posmehovali, zdaj delajo za pol odstotka, pa še to samo, če lahko. Na srečo sem to zgodaj dojel. Pomembno je tudi, da smo usmerjeni k ljudem. Sledimo razvoju tehnologije. Zato imamo vsako leto desetodstotno rast.

Še vedno večino zaslužkov vlagate v razvoj družbe?

Vlagamo vse. Kakšen lastnik bi bil, če bi denar hranil kjE drugje? Podjetje je najbolj stabilno, če nima posojil. Mi jih nimamo, delamo z lastnim denarjem. Zato me dvig obresti od posojil ne skrbi.

Niste bili vedno brez dolgov ...

Seveda ne. Vsaka živa družba se včasih zadolži. Nikoli pa nisem zamudil s plačilom niti ene anuitete banki. Nisem zamudil z izplačilom niti ene plače delavca. Niti plačila enega samega računa dobavitelju. Najmočnejši človeški vrlini sta poštenost in skromnost. Znanje lahko pridobi vsak, vrline pa človek pridobi v družini.

Imate veliko floto jaht, ki pa je ne uporabljate. Na morje se odpravite z ribiško ladjo. Zakaj?

Nikoli nisem bil na kateri od svojih jaht. Moja žena ni videla še nobene od njih. Imam dva rabljena ribiška čolna. Eden meri enajst metrov in drugi manjši 8,9 metra, oba pa sta vrhunske znamke Boston Whaler. Po duši sem ribič, ki vsak prosti trenutek preživi na morju. Do nedavnega sem ju vozil sam. Žena in sinovi so me pred nekaj meseci prosili, naj ne vozim več čolna ali avtomobila. Dejali so, da je to pri mojih letih tvegano tako za družino kot za družbo. Zato imam zdaj voznika, ki gre z mano tudi na ribolov.

Ste se z ribolovom kdaj ukvarjali komercialno?

Nikoli nisem prodal niti kilograma rib. To bi bilo, kot da bi razprodal svojo zbirko slik. Nikoli ne bi naredil česa takega.

Imate tudi vinograde, prav tako za osebni užitek ...

To je družinska posest, ki sem jo uredil. Vsak konec tedna se odpravim v kraj, iz katerega prihajam. Nekoč je tam živelo tisoč ljudi, danes jih je trideset ... Obnovil sem tudi cerkvico ob družinski hiši, ki je bila po letu 1945 porušena. V njej imamo zdaj vsako leto na dan Lurške Matere božje mašo za Stepinca in za Gospo, in to je potem družinsko slavje. V zgodovini so iz družine izšli štirje duhovniki. Prvi je v splitskem semenišču ustanovil fundacijo za šolanje več generacij Roglićev. Drugi je kot predstavnik Narodne stranke v Dalmaciji leta 1883 z don Mihovilom Pavlinovićem uvedel hrvaški jezik v državno upravo in napisal enega prvih molitvenikov v hrvaškem jeziku. V stari hiši je bila knjižnica z 2500 knjigami. Med vojno je bila uničena, inkunabule niso bile všeč partizanom.

FOTO: Neja Markicevic/ Cropix

Bili ste med ustanovitelji Hrvaškega združenja delodajalcev (HUP). Odšli ste po velikem razkolu leta 2020. Ste zdaj aktivni?

Sem aktiven, a ne v tem združenju. Zgodilo se je preveč grdih stvari, čeprav imajo zdaj z Ireno Weber na čelu spet dobro vodstvo. Smo pa ustanovili drugo združenje, Trgovsko in logistično združenje (UTIL), v njegovem svetu je moj sin Stjepan. Tam je spet Davor Majetić, ki je bil nedvomno najboljši predsednik HUP, tam je tudi Fortenova s svojimi družbami ...

Ste aktivni v slovenskih poslovnih združenjih?

Sodelujem na konferencah Kluba slovenskih podjetnikov (SBC). V Sloveniji je Orbico ugledno podjetje, brez sledi slabega.

Kje čutite večji vpliv politike v gospodarstvu – na Hrvaškem ali v Sloveniji?

Nedvomno na Hrvaškem.

Kako bi komentirali padec do nedavnega zelo uspešnega slovenskega podjetnika Sandija Češka?

Kaj naj rečem, bankrotiral je. Nikoli mi niso bila jasna ta podjetja, ki so nenadoma, od nikoder postala ogromna. To ni naravno. Orbico je nastajal 37 let in v tem času prišel od nič do 3,5 milijarde evrov prihodkov. Zato imamo zdaj vse, prostore, logistiko in – kar je najpomembneje – ljudi, ki znajo delati. Zgradili smo svoj značaj.

Po čem se Orbico razlikuje od drugih velikih družb na Hrvaškem?

Po vsem. Po odnosu do ljudi, po medsebojnem spoštovanju. Na tej podlagi smo zgradili podjetje.

Devet let ste bili svetovalec predsednika Mesića ...

Tako je. Še vedno se občasno vidiva. Neformalno.

Imate stike s sedanjim političnim vrhom Hrvaške?

Več s predsednikom, manj s premierom. Sem predsednik nadzornega odbora Centra Tripalo. Poznajo me kot pomladnika. Bil sem tudi v komunistični partiji. Dva meseca, potem so me izključili. Vprašal sem jih, kako sem zdaj drugačen. To je bilo pomembno zgodovinsko obdobje in ponosen sem, da sem bil del tega.

Kako ste doživljali uvedbo evra in vstop v schengensko območje?

Bil sem navdušen. Pridružitev Evropski uniji sem vedno dojemal kot vrnitev Hrvaške domov. Prek Benetk, Napoleona in Habsburžanov smo končno na svojem. Meje so odprte, poslovanje je cenejše, evropske kulture se mešajo ... Vsi, ki delamo v Evropi, vemo, da nam je zdaj bolje.