V nadaljevanju preberite:

»Nismo profesionalni pevci, ampak ko zapojemo, pridejo ljudem solze v oči. To je zato, ker vemo, o čem pojemo, ker smo to izkusili na svoji koži, poznamo to bolečino,« pripoveduje Pia Cah, zborovodkinja pri Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič. Zbor, ki trenutno šteje 70 članov, je letos dopolnil petdeset let neprekinjenega delovanja. Pia Cah pa je z njimi več kot 25 let.

»Če so nam vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet, če več zatirali nas bodo, več bomo morali pet,« je leta 1928, komaj 13-leten, zapisal Pinko Tomažič, narodni heroj, ki je leta 1941, po obsodbi na drugem tržaškem procesu, padel pod streli fašističnih oblasti. Zbor, ki je dobil po njem ime, ohranja njegovo sporočilo in širi glas partizanske in odporniške pesmi naprej. Leta 1972 ga je na pobudo bivših partizanov ustanovil pevovodja Oskar Kjuder in odtlej neprekinjeno deluje še danes.

Kako so preživeli 50 let delovanja zbora? S katerima glavnima koncerta so ju obeležili? Kako pomemben je zbor z vidika poudarjanja, da na Tržaškem živijo tudi Slovenci?