Nekateri se evropskih sredstev ne upajo več dotakniti
»Evropske direktive prepisujemo precej nekritično, namesto da bi poiskali ustrezno rešitev za slovenski pravni red,« meni ljubljanska odvetnica Veronika Cukrov. »Če imate šepav politični prostor, če ni regulatorne vizije in splošne regulatorne politike, potem se dogaja, da se direktive v nacionalne predpise vnašajo na način copy-paste, kopiraj-prilepi,« dodaja profesor evropskega prava na novogoriški Novi univerzi dr. Matej Avbelj.
Sogovornika sta bila gosta Delovega podkasta, ki smo ga pripravili v okviru evropskega projekta Evropa izbira. Z njima smo se pogovarjali o vnašanju evropskih zakonodajnih aktov v naš pravni red in o težavah, ki pri tem nastajajo.
»To, da vsaj 80 odstotkov naše zakonodaje že predstavlja evropska zakonodaja, še ne pomeni, da države članice nimajo več vpliva na to, katera pravila veljajo na njihovem ozemlju,« razlaga Avbelj. Na eni strani imajo članice dolžnost, nadaljuje, da evropsko zakonodajo prelivajo v nacionalni pravni red, na drugi pa tako vlade kot evropski poslanci poskrbijo, da se nacionalni interesi vtkejo v evropske predpise.
Težave in nejasnosti v praksi
»Izpostavila bi dva primera težav, s katerimi se srečujemo v praksi. Direktiva, ki se je prenesla v zakon o javnem naročanju, je predvidela več meril, na podlagi katerih se odloča o najboljšem ponudniku – od amortizacijske dobe do kakovosti –, a je v slovenski zakonodaji, razen za nekatere izjeme, ostala le najnižja cena,« navede Veronika Cukrov. Po njenih besedah ni jasno, zakaj se je slovenski zakonodajalec omejil le na ta kriterij, ki zdravorazumsko ne more biti edini.
Kot drugi primer pa omeni področje goljufij na račun evropskih sredstev. »To smo prav tako prepisali iz direktive, a je v slovenski zakonodaji precej nejasno opredeljeno in povzroča veliko težav. V praksi imamo ogromno strank, ki pravijo, da se evropskih sredstev zaradi tega ne upajo več niti dotakniti! Kakšno naj bi bilo zapovedano ali prepovedano ravnanje v okviru zakona, ni razumljivo, kar so tudi že izpostavili vrhovno sodišče, vrhovno državno tožilstvo in odvetniška zbornica. Predkazenski in tudi kazenski postopki se tako začenjajo in vlečejo leta,« opozori. Slovenija bi po njenem mnenju lahko več naredila glede prenašanja evropske zakonodaje v notranji pravni red.
Države lahko uveljavijo svoje interese
»Bistvo direktiv je v tem, da državam določijo cilj, ki ga morajo doseči. Potem pa imajo države na voljo prosto presojo, katera sredstva bodo izbrale za dosego tega cilja,« pojasnjuje Matej Avbelj. To predpostavlja, poudari, da država razume, katere so njene potrebe, katere so njene posebnosti in kako bo lahko najbolje v svojem zakonodajnem kontekstu ta cilj dosegla.
»Gotovo imajo večje članice večjo moč, da uveljavijo svoje interese, tako v evropskem svetu kot v evropskem parlamentu, saj iz njih prihaja več poslancev. Kljub temu pa to ne pomeni, da so manjše države vnaprej obsojene na podrejen položaj,« pove profesor evropskega prava.
Kot primer omeni Luksemburg, ki je kljub majhnosti ena vplivnejših držav EU, podobno velja za Belgijo. »Spet je zelo odvisno od nacionalnih političnih zmožnosti in aktivnega državljanstva, kako nam bo znotraj Unije uspelo uveljaviti svoje interese tako v zakonodajnem procesu kot znotraj institucij. Veliko je na nas samih, koliko nam bo uspelo svoje suverene pristojnosti, ki smo jih prenesli na EU, učinkovito braniti in izvajati v bruseljskih procesih,« poudari.
Kako evropsko zakonodajo približati ljudem
»Menim, da povprečen slovenski volivec razmišlja nekako tako: imamo nekaj več kot odstotek evropskih poslancev, kar pomeni, da skoraj nimamo vpliva na odločitve,« povzame besedo odvetnica. Poleg tega, pripomni, se zdijo evropski zakonodajni akti nekaj zelo abstraktnega in oddaljenega. »Ves zakonodajni sistem bi bilo treba narediti bolj transparentnega, ga približati ljudem in o njem tudi ozaveščati, tako prek medijev kot v izobraževalnem procesu,« je prepričana.
Gosta sta v podkastu med drugim še povedala, da lahko evropski zakonodajni akt predlagajo tudi državljani, kar pa se v praksi dogaja bolj izjemoma. Analizirala sta tudi, zakaj je volilna udeležba na evropskih volitvah v srednje- in vzhodnoevropskih državah nižja kot v zahodnoevropskih. Govorila sta tudi o tem, kako to, da volilna udeležba pada obratno sorazmerno s tem, ko so se povečale pristojnosti evropskega parlamenta, katera področja sodijo v izključne in deljene pristojnosti EU, pa tudi o tem, kako je slovenski študent prisilil Avstrijske železnice, da so odpravile diskriminatoren ukrep z vidika prava EU.
