Lepota moških stopal

Znan je po tem, da piše življenjske zgodbe, začinjene s humorjem, da pretirava v situacijah, da s tem pričara določene čustvene izzive ter da ga ni romana, v katerega ne bi vpletel žival ali dve. Ime mu je Arto Paasilinna, je nekdanji novinar, zdaj pa pisatelj, zelo priljubljen v domovini, po svetu in pri nas. Roman Ladjar z lepimi stopali je nov prevod v slovenščino.

Življenje je lepo in preprosto, če le imaš svoj vlačilec s tako krasnim imenom, kot je Vulcanis, ki varno pripelje velike ladje v helsinško pristanišče, ter Lisso, lepo ženo žlahtnega značaja. Nekje vmes pa je še hčerka Piia. To je bil srečen svet ponosnega ladjarja Aulisa Rävänderja, Finca, ki je vedel, kaj je sreča. In ker vsaka zgodba potrebuje dramo, se tudi njegovo življenje spremeni, ko mu žena pove, da ima že nekaj časa ljubimca in da se hoče po dvajsetih letih skupnega življenja ločiti od njega. Ker pa hudič svoje tegobe na kup spravlja, se tudi njegov Vulcanis ne počuti več najbolje in nujno potrebuje rezervne dele iz ladjedelnice, kjer so ga naredili ...

Žena bi mu seveda rada pobrala skoraj vse premoženje in denar, razen smrdljivega vlačilca in smrdljive poletne hišice na otoku blizu Helsinkov. Tam si Rävänder s pekočo tekočino celi rane, družbo pa mu dela mrtev naplavljeni merjasec verjetno estonskega porekla. Seveda kot pravi Finec najprej pomisli na samomor, vendar pa se le odloči, da bo poklical pomoč v stiski. Poiskal je številko telefonskih dušebrižnikov, vendar ni zavrtel številke evangeličansko-luteranske skupnosti v Helsinkih, temveč pedikerskega salona Irene Oinonen. Norci in pijanci se pri številkah namreč pogosto zmotijo. Ves razburjen je Rävänder začel pedikerki razlagati svojo življenjsko zgodbo, ona pa se je odločila, da pijanemu ladjarju prisluhne. Pedikerka, ki se je vse življenje zapletala z moškimi s slabimi stopali, se je vanj zaljubila takoj, ko je zagledala njegova lepa stopala, ki jih je užitek obdelati in so ponos človeku in pedikerki, ki jih je uredila.

Da se roman ne bi izrodil v osladno ljubezensko očarljivost, je Paasilinna dodal nekaj bizarnih likov, celo tolpo različnih nepridipravov, ki jih izsiljuje lpIivonen ...

Arto Paasilinna je v romanu Ladjar z lepimi stopali, ki je izšel leta 1985, ko so se v Evropi že napovedovale velike politične spremembe, ki rahlo odsevajo tudi v romanu, spet lepo niansiral odtenke človeškega in jih po potrebi poenostavil, da so napake in čudaštva postali bolj izraziti. Ne glede na to pa jih preveva neki naraven pozitiven človeški etos, pragon, ki nas je tako v dobrem kot slabem naredil drugačne od živali. Pa tudi slabo zna Paasilinna pozdraviti na mehek način, vendar učinkovito. Hudobci v njegovih romanih dobijo, kar so si zaslužili, pogosto pa postanejo po svoje tudi dobri.

Arto Tapio Paasilinna se je rodil 20. aprila 1942 v naselju Alakylä v finskem delu Laponske. V družini je bilo sedem otrok, pet sinov in dve hčeri. Njegova brata Erno in Mauri Paasilinna sta prav tako pisatelja, Reino Paasilinna je politik, Sirpa Paasilinna-Schlagenwarth pa slikarka. V negotovosti druge svetovne vojne se je njegova družina pogosto selila z Laponske na Norveško in Švedsko. Sprva je Arto Paasilinna kmetoval, kasneje pa delal kot novinar in urednik za različne finske časopise in revije.

Leta 1975, ko je bil star 33 let, je ugotovil, da je novinarstvo postalo »izumetničeno in brez pomena«, in si je zaželel spremembe. Tisto poletje je prodal svoj čoln in se lotil pisanja romana Zajčje leto. Ta je takoj po izidu postal uspešnica v domovini in kasneje s prevodi tudi v tujini. Mednarodno še vedno velja za njegovo najbolj popularno delo. Zaradi uspeha se je odločil, da se bo ukvarjal le s pisateljevanjem, vendar novinarstva ni povsem opustil, saj je še naprej pisal članke in kolumne za finski radio. Sprva je doma veljal za pisatelja lahkotne literature, vendar so ga po številnih uspehih in nizanju odličnih del le prepoznali tudi kot literarno bolj zahtevnega romanopisca.



Napisal je 35 romanov, poleg njih pa še nekaj slikanic, zgodovinskih pripovedi in spominov ter veliko vodnikov različnih vsebin in poljudnih knjig o Finski in njeni zgodovini. Njegovi romani so bili prevedeni v 35 večinoma evropskih jezikov v skupni nakladi več deset milijonov izvodov. Na Finskem so po njegovih romanih posneli šest filmov, Francozi pa so v Kanadi posneli svojo različico Zajčjega leta.

Za svoja dela je Paasilinna prejel številna domača in tuja priznanja in nagrade. Junaki njegovih romanov so večinoma običajni ljudje nenavadnih značajev, ki brez dlake na jeziku secirajo in komentirajo finsko družbo ter svetovni red in nered. Ni ga romana, da se v njem ne bi tako ali drugače potovalo, in praviloma imajo živali v vsakem romanu svoje mesto. V romanu Ladjar z lepimi stopali je to merjasec, ki ga je naplavilo na otok in se kot rdeča nit pojavlja skozi celotno zgodbo – od prvih poskusov, da se ga ladjar znebi, do novega Rävänderjevega prijateljstva s preparatorjem Uskom Karhunenom, ki izvrstno opravi svoje delo, tako da do konca romana merjasec, verjetno estonskega porekla, zaživi novo sijajno preparirano življenje na Finskem.