»Rečejo ti Mita in jaz ti rečem mami«

Romaneskni prvenec Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset je prav posebna in prav posebej dragocena knjiga. Pri tem seveda ne gre za to, da je zasnovana na avtobiografskih dejstvih, pač pa, da že po prvih straneh zaznamo neko fino, blago človečnost, ki veje iz avtoričine pisave.

​Zgodba o odraščanju v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je zarisana s humorjem in mestoma tudi nostalgijo za časi, ki so nepovrnljivo minili. Pripovedovalkin otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica po materini strani (Dada), tete in strici, partizanska pisma, albert keksi, gavrilovič in prenos sarajevskih olimpijskih iger. V tej nanizanki likov in napaberkovanju detajlov, tehnika, ki tu in tam spominja že na baročno množenje in nalaganje, s čimer je sugerirano, da je avtoričin svet tedaj še poln in celosten, skorajda spregledamo, da nekaj manjka, da je nekdo izpuščen, odsoten.
V drugi polovici romana se izkaže, da je to materin oče Lojze, ki je opisan kot vseprežemajoča odsotnost, ki od daleč upravlja ne samo z moškimi liki, torej pripovedovalkinim očetom in bratom, pač pa je tisti, ki ga pripovedovalkina mati pogreša. »Razumem, zakaj si pred mano skrivala fotografije iz Londona, zakaj Lojzetov portret ni visel na naši steni, zakaj je izginil časopis, ko je bil on v njem, zakaj je ugasnila televizija,« zapiše ob koncu romana že odrasla ženska. Čeprav Belo se pere na devetdeset kajpada beremo kot klasični Bildungsroman, ga je mogoče brati tudi kot roman na ključ, v katerem ključavnico odpira Lojzetov stavek, izrečen na materinem grobu: »Moja napaka je bila, da nisem videl, da je Mita odrasla, da ni več dekle, da ni več otrok.« Odnos med materjo in hčerjo je v prvem planu, toda prav tako je pomemben odnos med hčerjo in očetom.



Ti meandri pripovedi se prelivajo drug v drugega, zaradi česar imamo občutek, da je sicer precej obsežen roman izpisan kot iz enega kosa. Ljubečnost, ki jo pripovedovalka izkazuje materi, in predvsem v obratu nazaj, v posmrtnih trenutkih, resda deluje naivno, vendar zaradi zmožnosti avtorice, da partikularno temo naveže na univerzalnejšo izkušnjo, nikoli kot razčustvovana izpoved. Ko nam pripovedovalka sredi življenjske raztreščenosti, in po še eni hudi izgubi, razkrije odlomek iz dnevnika – »Bojim se sebe in tega, v kar se spreminjam«, pomislimo, da je dnevniški zapis predloga za roman in da se ta skriva v samem jedru pripovedi. Zaradi dnevniške predloge smo soočeni ne samo s številnimi detajli iz pripovedovalkine preteklosti, temveč predvsem z brutalno iskrenostjo, ki je stilizirana. In ravno stilizacija je tisto, kar vzpostavlja pripovedovalkino distanco – do bližnjih, sveta, vesolja, smrti.



Iskrenost ali pa neizumetničenost, kar bo gotovo izraz, ki ga bodo bralci povezovali z Bronjo Žakelj, je izpostavljena na način impresionističnega mozaika, ki pa – z odmikom – spregovarja o pomembnih temah, kot je ljubezen, znotraj nje posebej materinsko-hčerinski odnos. Ta svoje prave barve pokaže šele ob soočenju s smrtjo in še prej z umiranjem. Pripovedovalka se z rekonstruiranjem osebnosti in s priklicovanjem mrtvih v ponovno življenje, kar je narejeno s spretnim opisom osebnih občutij, resda ne zateka k literaturi in ne invocira recimo moči umetnosti, čeprav večkrat omeni, da je odraščala v stanovanju, polnem hiš, pač pa se zateka v življenje. Prav tako prizori, ki jih opisuje, niso velike, herojske zgodbe, pač pa drobne dogodivščine, prepoznanja, ki se, tudi zaradi načina, kako so izpisana, s kratkimi stavki in malodane vinjetnimi zarisi tičejo slehernika v nas.
Belo se pere na devetdeset ni samo hommage preminuli materi, ob čemer je materinskost osrediščena, ni pa poveličevana, temveč je tudi lucidna pripoved o nekem družbenem kontekstu. Ob osamosvojitvi Slovenije pripovedovalka zapiše: »Ko zapustimo Jugoslavijo, je sreda. /…/ In Jugoslavija je moja stvar. Ker v njej si bila ti, ker v njej smo bili mi /.../. Jugoslavija je bila moja in ponosna sem bila, ko sem v šolski avli med odmori gledala njen relief.« Tudi s tega stališča pripovedovalka, ki je preživela grozo smrti in se je samo po čudežu ohranila pri življenju, ne dere s tokom: »In sedaj ta naša domovina razpada in z njenim razpadom razpada tudi vse moje in z njenim razpadom še malo dlje odhajaš tudi ti. Hudo mi je, ampak si tega ne upam povedati, ker se mi zdi, da sem skoraj edina.« Vsekakor odlično spisan roman, ki mu je ob vsej prizemljenosti, pogumu in na trenutke celo drznosti uspelo literarno zalebdeti v tistem najžlahtnejšem pomenu besede.