Strastni tat rokopisov za zapahi
Prejšnji teden je bil razkrit misterij, ki je več let begal knjižni svet – kam izginjajo neobjavljeni rokopisi romanov literarnih zvezd. Na newyorškem sodišču je krivdo za prevaro, s katero si je nezakonito pridobil več kot tisoč rokopisov, priznal Italijan Filippo Bernardini, za kar mu grozi do 20 let zapora. Toda njegov motiv za strastno zbiranje rokopisov ostaja nepojasnjen.
Neverjetna zgodba, ki je pretresla svetovno literarno sceno, je v javnosti završala januarja lani, ko so agenti FBI na newyorškem letališču JFK prijeli mladega Italijana, osumljenega prevare in kraje identitete. Obtožnica ga je bremenila, da je od leta 2016 do 2021 ustvarjal lažne e-poštne naslove in spletne strani ter v tem času ustvaril več kot 160 lažnih spletnih domen. Izdajal se je za priznane založnike, agente, urednike in iskalce talentov uveljavljenih založb ter si na ta način nezakonito prilastil številne še neizdane rokopise uglednih literarnih avtorjev. Med njimi so znani pisatelji in pisateljice, kot so Margaret Atwood, Ian McEwan, Sally Rooney in igralec Ethan Hawke, pa tudi nekateri Pulitzerjevi nagrajenci.
Tridesetletni italijanski državljan Filippo Bernardini se je pred leti zaposlil pri priznani ameriški založniški hiši Simon & Schuster ter kot koordinator avtorskih pravic delal v londonski podružnici. Tako se je dokopal do osebnih podatkov pisateljev, svoje notranje poznavanje zakonitosti založniškega trga pa uporabil za vzpostavitev sheme, s pomočjo katere je »avtorjem odtujil dragocena dela in oškodoval založniško industrijo«, je zapisano v obtožnici.
Na sodišču so tožilci urada ameriškega tožilstva za južno okrožje New Yorka pretekli petek povedali, da je Bernardini znanim pisateljem pošiljal e-sporočila z izmišljenih domen, ki jih je zakrinkal tako, da majhne spremembe na prvi pogled niso bile opazne. V e-poštnem naslovu znane založniške hiše je denimo zamenjal črko M s črkama RN, tako da je simonandschuster postal sirnonandschuster ali pa penguinrandomhouse.com preimenoval v penguinrandornhouse.com. Žrtve naj bi zlahka pretental tudi zato, ker je uporabljal tipične založniške načine komuniciranja oziroma okrajšave za besede in ker je pokazal podrobno poznavanje dela agentov, založnikov, urednikov in prevajalcev. Tožilci sumijo, da je izbiral tarče na podlagi napovedi izdaj ali romanov v pripravi, ki jih redno objavljajo specializirane publikacije, kot sta Publishers Marketplace in Publishers Weekly.
Brezsramno do največjih knjižnih uspešnic
Tako je, kot je poročal New York Times, denimo po objavi novičke v Publishers Marketplace, da je pisatelj James Hannaham prodal pravice za svojo knjigo Re-Entry založbi Little, Brown, Hannaham prejel elektronsko sporočilo, za katero se je zdelo, da ga je poslal njegov urednik Ben George. V njem je zahteval zadnji osnutek romana. Ker je bilo sporočilo poslano na e-naslov, ki ga Hannaham ni pogosto uporabljal, je pisatelj uredniku odgovoril neposredno na njegov e-naslov ter mu priložil rokopis. Urednik ga je poklical in dejal, da prvotnega sporočila ni nikoli poslal.
Tudi agent ene od najbolj znanih kanadskih pisateljic, pesnic in literarnih kritičark ter Bookerjeve nagrajenke Margaret Atwood je že leta 2019 javno opozoril, da je bil rokopis za knjigo Testamenti – nadaljevanje njene največje uspešnice Deklina zgodba – tarča napadov nepridiprava, ki se je hotel dokopati do knjige nezakonito. Leta 2021 je revija New York Magazine poročala, da je s švedskim avtorjem knjižne trilogije Millennium Stiega Larssona navezal stike domnevni kolega iz Italije ter zahteval vnaprejšnji izvod knjige, da bi ga pred izdajo prevedel.
Bernardini je šel še dlje. Da bi se dokopal do podatkovnih baz posameznih založb, je v svoje mreže lovil tudi literarne agente in skavte, pri tem pa uporabljal tako imenovano spletno ribarjenje (ang. phishing), metodo za krajo gesel za dostop do spletnih storitev. Neke newyorške agencije se je lotil tako, da je ustvaril njeno lažno prijavno spletno stran. Ko so se agenti prijavili z imenom in geslom, je pridobil njihov dostop ter se dokopal do podatkovnih baz novih literarnih del, sinopsisov še ne izdanih knjig in drugih notranjih informacij iz založniškega sveta.
Obseden s pisano besedo
Toda zakaj je Filippo Bernardini kradel rokopise? Kakšen je bil njegov motiv? Žrtev namreč ni izsiljeval za denar, njihovih del tudi ni objavil na zasebnem spletnem portalu in zanje računal gorečim bralcem, ki bi bili pripravljeni za prvi osnutek bodoče knjižne uspešnice odšteti večje vsote denarja. Prav tako z rokopisi ni trgoval na mračnih straneh globokega interneta. Nekateri poznavalci so ugibali, so poročali v Timesu, da si je morda Bernardini tako poskušal zagotoviti ugled in napredovati v ekskluzivnem svetu založništva. A zdi se, da ga je že to, da je lahko rokopise prvi prebiral in hranil v zasebni zbirki, dovolj vznemirjalo, da je leta nadaljeval svoje početje.
Nekateri so odgovor na to vprašanje iskali na Bernardinijevem linkedinu, kjer je zapisal, da je »zaradi svoje obsedenosti s pisano besedo in tujimi jeziki diplomiral iz kitajskega jezika na Katoliški univerzi v Milanu ter magistriral iz založništva na univerzi UCL v Londonu. Združil sem ti dve strasti in nadaljeval kariero na ključnem področju založništva – upravljanju avtorskih pravic na tujih knjižnih trgih.« V kratkem biografskem opisu je pristavil, da njegovo delo omogoča, da bralci po svetu lahko uživajo v prevodih knjig v mnoge jezike.
Ko so ga oblasti prijele, se je Bernardini sprva izrekel za nedolžnega. Pred dnevi je pred sodnico krivdo priznal, za kar mu grozi do 20 let zapora. Sodišče mu je za prevaro prisodilo tudi odškodnino v višini 88.000 dolarjev, dokončno obsodbo pa mu bo izrekel sodnik na zveznem sodišču na Manhattnu 5. aprila.
