Izvirni dramski tekst Nejca Gazvode po motivih zgodb Toneta Partljiča in v režiji Aleksandra Popovskega

Galerija
Temeljni poanti predstave se zdita sprava s človeškimi napakami in zablodami ter sprijaznjenost z našo zgodovino in predniki. Foto Damjan Švarc
Dileme o identiteti, zgodovini, ideologiji in mitologiji posameznika, mesta, nacije, države, celine ... se zdijo danes razpete med dvema skrajnostma – bodisi so odpravljene kot arhaične, nemoderne, provincialne, izmišljene in primitivne ali pa so nekritično glorificirane ter zasidrane v nekaj arbitrarno izbranih posameznikih, epizodah in poglavjih. V Sloveniji so s tem dodatne težave, nekako prevladuje prepričanje, da nimamo omembe vredne zgodovine, razen redkih izjem – to je seveda predvsem tako imenovana polpretekla zgodovina – so naše zgodbe nezanimive, plehke, dolgočasne in prozaične, skratka neuporabne za osebno ali kolektivno identifikacijo.
Tone Partljič skozi celoten opus dokazuje, da je princip prehoda od posameznega k občemu, od lokalnega k univerzalnemu in od konkretnega k ...
Komentarji