Umrl je Sergej Ferrari, eden najbolj prepoznavnih igralcev SNG Nova Gorica

Umrl je gledališki in filmski igralec Sergej Ferrari, so danes objavili v SNG Nova Gorica. Njegova življenjska pot se je iztekla včeraj.

Ob Andreju Jelačinu je bil prvi poklicni igralec v novogoriškem gledališču. Čeprav redno zaposlen le v sezoni 1971/1972 ter od 1981 do 1992, je bil dolga leta stalni honorarni sodelavec gledališča in eden njegovih najbolj prepoznavnih igralcev.

Rodil se je leta 1933 v Komnu, kjer je sprva obiskoval italijansko osnovno šolo, nato pa je bil med vojno eno leto v partizanski šoli v Gabrovici. Nižjo srednjo šolo je obiskoval v Trstu in v Šempetru pri Gorici. Še kot dijak se je predstavil v Molièrovem Skopuhu in Frankovem Vzroku. Leta 1958 je kot absolvent četrtega letnika ljubljanske Akademije za igralsko umetnost (diplomiral je leta 1968) odigral prvo glavno vlogo v Goriškem mestnem gledališču – nastopil je kot Frank Elgin v Premieri v New Yorku Clifforda Odetsa.

Med vidnejšimi vlogami pred profesionalizacijo gledališča v SNG Nova Gorica izpostavljajo Marcela v drami Ne ubijaj Mauricea Rostanda, Ljubimca Florinda v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodov, Ilegalca Andreja v drami Pod soncem zaledeneli Sretana Perovića, Maksa v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Angela v Zločinu na Kozjem otoku, Gornika v Cankarjevi komediji Za narodov blagor in Tulpenheima v Linhartovi Županovi Micki.

Po nastopu v prvi profesionalni predstavi PDG Plug in zvezde Seana O’Caseya maja 1969 je odigral še vrsto najrazličnejših vlog v številnih izjemno pomembnih predstavah. Med drugim je bil Dr. Šustek v Bukovčanovi drami Preden bo petelin zapel, Starec s trobento v Povšetovi priredbi Kosmačeve Balade o trobenti in oblaku, Vojnicki v drami A. P. Čehova Striček Vanja, Slikar v Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Skopuh v Skopuhu Marina Držića, Garry Lejeune v Fraynovi komediji Hrup za odrom, Šepetalec v Pirandellovi drami Šest oseb išče avtorja, Pik as v Strniševih Ljudožercih, Ragueneau v Rostandovi igri Cyrano de Bergerac, Pater Timotej v Machiavellijevi komediji Madragola ter Andronico v Ruzanetejevi komediji Ljubezen, uojska, lakota. Nastopil je tudi v otvoritveni predstavi nove gledališke hiše Krst pri Savici Dominika Smoleta, nazadnje pa je igral radoživega meniha v Celestini Fernanda de Rojasa ter Rjavega v Steklih psih Quentina Tarantina.

Zavezan gledališču, a tudi tudi filmu in televiziji

Med njegove največje gledališke uspehe nedvomno sodi monodrama Centrala Fadila Hadžića (1978), ki jo je sam tudi režiral. V lastni produkciji je pripravil še druge monodramske nastope. Sodeloval je tudi v več celovečernih filmih, najodmevnejši so bili Ljubezen (1984), Na klancu (1971) in Šanghaj (2012), ter v igrani televizijski seriji V imenu ljudstva.

»V dolgoletni igralski karieri je odigral najrazličnejše vloge, vse je vedno oblikoval z veliko predanostjo in domiselnostjo, predvsem pa z zanj značilno mediteransko radoživostjo. Čeprav je slovel kot ljudski komedijantski igralec v najžlahtnejšem pomenu besede, je večkrat presenetil s povsem drugačnimi vlogami tragičnega karakternega žanra,« so še zapisali v njegovem gledališču. »V spominu ga bomo ohranili kot vedrega soustvarjalca in sodelavca, ki se je vedno rad odzval tudi vabilom na družabna srečanja ter nas vselej nasmejal z anekdotami iz gledališkega sveta ali svojega razgibanega življenja.«