Aluminijast odmev, zakriti pogledi in upanje

Tiho okolje istrske vasice Grožnjan, ki letos slavi šesto desetletje naziva mesto umetnikov, se ne spreminja, iz leta v leto kliče skupine mladih glasbenikov na meditativno, odmerjeno predajanje objemu džezovske glasbe v okviru polmesečnega julijskega butičnega festivala Jazz is Back! in spremljajoče poletne šole džezovske glasbe Hrvaške glasbene mladine. Nič manjše pozornosti ni deležno odprtje razstave v tamkajšnji mestni galeriji Fonticus, ki po tradiciji sklene mednarodno srečanje likovnih umetnikov Fecit.

Na letošnji koloniji, ki si jo je v mestu zvokov in podob s prijatelji zamislil založnik in ljubitelj umetnosti Rok Kvaternik – letošnja je bila sedma po vrsti –, je sodelovalo šestnajst umetnikov iz štirih držav nekdanje Jugoslavije.

Slovenska povabljenca sta bila Tjaša Rener in Jernej Forbici, med hrvaškimi umetnicami in umetniki sta selektorja Ivan Perić in Rok Kvaternik poklicala Emanuelo Lekić, Mislava Lešića, Filipa Stolnika, Lucijo Šubić, Matka Vekića, Andreo Muso in Valentino Supanz, iz Srbije so prišli Biljana Ðurđević, Milan Kulić, Jovana Tucović, Saša Marjanović, Sara Nikolić in Maja Obradović, iz Črne gore še Momčilo Macanović.

Nejasno

Večina jih je slikala v različnih tehnikah. Tjaša Rener se je lotila cianotipije, stare tehnike izdelave fotografij, kiparski program del, ki so nastala na koloniji in so zdaj razstavljena v galeriji Fonticus, ki jo vodi kustos Eugen Borkovsky, pa so letos po naključju ponudili umetnice in umetniki iz Srbije: Sara Nikolić je razstavila delo iz aluminija Odmev, Jovana Tucović je portretno študijo iz kovanega železa naslovila To so bile samo moraste sanje, Milan Kulić je formo iz lipiškega marmorja poimenoval Zantedeschia, srbski slikar Saša Marjanović pa je poleg platna Deček s kopitom za čevlje ustvaril še Rdeči portret iz terakote.

Nagrado, poimenovano po pokojnem srbskem slikarju Milanu Tucoviću, udeležencu prvih dveh prireditev, so umetniki z internim glasovanjem namenili delu z naslovom Nejasno, olju na platnu, ki ga je naslikala hrvaška slikarka Emanuela Lekić, drugo nagrado sta si delila Milan Kulić in Maja Obradović, slednja za olje na platnu Troje oči in zlati solzi, tretjo nagrado pa so prisodili Luciji Šubić za akvarel na papirju z naslovom Molk.

Slikanje s soncem

Slovenska umetnica Tjaša Rener je na odprtju razstave v galeriji Fonticus povedala: »Sem sem prišla s pripravljenim materialom, nisem bila kot drugi udeleženci, saj sem slikarka, ki tokrat ni slikala, ampak sem se lotila cianotipije. V Grožnjan sem prinesla tako barve kot material za kolaž, ki sem ga naredila, predvsem fotografije, posnete z analognim aparatom. Tu sem si v mali čistilkini lopi uredila temnico, tam sem razvila filme, projicirala sem jih z emulzijo, občutljivo na dnevno svetlobo, in fotografije spravila na grafični papir, stara, tradicionalna tehnika, za katero je bilo v Grožnjanu dovolj sonca.

Sledila je obdelava papirja s kavo, obarvanje je dalo odtenek sepie. Motive sem vzela iz svojega prejšnjega projekta: večino leta preživim v Gani, tam živim v mestu ob jezeru in barva rastlinja, odmaknjenost in izoliranost niso tako zelo drugačne od istrskega pejsaža. V Afriki živim že dvanajst let, razstavljala sem precej, kljub slikarski izobrazbi pa se veliko posvečam bolj raziskovalnim projektom, ki se tako ali drugače ukvarjajo s skupno zgodovino, gibanjem neuvrščenih.«

Izrisani prostor kot lastnina

»V Grožnjanu sem začel in dokončal delo v seriji Auri sacra fames/Prekleta lakota za zlatom, ki se ji zdaj posvečam,« je povedal slikar in intermedijski umetnik Jernej Forbici.

»Gre za krajine, ki govorijo o tem, kako pač Zemlja umira zaradi človekovega izkoriščevalskega pohlepa. Slike v tej seriji naj bi dajale občutek melanholije, rojen sem v Kidričevem, obkroženim z veliko tovarno aluminija, odlagališči rdečega blata, črnega pepela, družinska hiša je nekje na sredini, in vse to skupaj se je naložilo v moje mladostne spomine.

Tu gre tudi za borbo malega človeka za okolje, tudi moj oče je bil ekološki bojevnik, in čeprav je položaj zdaj boljši, še zmeraj premišljam o premoči industrije in tako imenovanega napredka nad posameznikom, od tod izvira nekakšna melanholija. Krajine v seriji kažejo, v kolikšni meri je človek naravo okoli sebe uničil in kako majhen je proti njej. Intervencije z belimi linijami, ki so na slikah, pa izhajajo še iz časa mojega študija na akademiji, že takrat so me privlačile krajine, profesor anatomije pa mi je svetoval, da za risanje telesa uporabim topografske črte – in tako so se prikradle tudi v druge slike. Sam razlagam, da risanje zemljevida nekega prostora že tudi pomeni, da si človek izrisani prostor lasti, prej je bil nikogaršnji, potem njegov, in ga lahko začne izkoriščati.«

Tveganje in pomiritev

Ustanovitelj kolonije Rok Kvaternik je v sklepu srečanja dodal: »O sedmi izdaji Fecita bi lahko rekel, da ni veliko novega, morda je nekaj posebnega že zgolj dejstvo, da nam je uspelo znova privabiti lepo število umetnikov, letos kar šestnajst. Seznam tistih, ki se zdijo primerni za povabilo, na začetku leta s soselektorjem Ivanom Perićem poskušava skrajšati in pri tem upoštevati povabljence iz različnih držav. Tokrat so prišli iz štirih, kar je več kot kdaj v prejšnjih letih, zaznal sem tudi, da se glas o kvaliteti naše kolonije lepo širi, kar me seveda veseli.

Vedno poskušamo izbrati tako, da se prireditve udeležijo raznoliki umetniki. Letos jih je okrog polovica novih, prvič so prišli v Grožnjan, dela, ki so nastala, pa so dobra. Vedno smo seveda prepuščeni presenečenjem, saj izbiramo na podlagi doslejšnjih opusov umetnikov, težko pa je presoditi, v katero smer so bo na koloniji obrnil opus posameznega ustvarjalca. Letošnji rezultati so bili odlični, verjetno bomo vsaj polovico umetnikov znova povabili prihodnje leto.«