Imeli so ga samo v Ljubljani in Piranu
O pojavu trolejbusa in izginotju na Slovenskem: Sprva ni imel urnika in je ustavljal po potrebah potnikov.
Odpri galerijo
Takšen je bil do potnikov razmeroma prijazni ljubljanski trolejbus z Avtomontažino karoserijo. Fotodokumentacija Dela
Na območju današnje Slovenije sta Piran in Ljubljana edina uvedla trolejbus in ga tudi opustila, kot večina svetovnih mest. Še se najdejo ljudje, ki bi si želeli ponovno uvedbo tega na površen pogled najboljšega sistema javnega mestnega prometa.
Prvi je trolejbus dobil Piran, ki je bil nekoč največje istrsko mesto in je imel mnogo več prebivalcev kot danes. Leta 1902 je bila zgrajena znamenita ozkotirna železnica med Trstom in Porečem, ki se je zaradi terenskih značilnosti izognila Piranu in je imela postajo v Luciji. Zato so morali poskrbeti za javni prevoz na petkilometrski razdalji med Tartinijevim trgom in železniško postajo.
Piran je železniško ministrstvo na Dunaju takoj zaprosil za tramvajsko koncesijo, a je kar ni in ni dobil, zato se je prevoz nezadovoljivo opravljal z vprežnimi vozovi. Ko so Pirančani izvedeli, da v Gmündu uspešno deluje novo vozilo, imenovano trolejbus, so si ga omislili tudi sami – ker trolejbus nima tirnic, niso potrebovali železniške koncesije. Električni tok je lahko dobavljala parna elektrarna v bernardinski ladjedelnici. Leta 1909 so postavili omrežje ter kupili nekaj trolejbusov in priklopnikov.
Trolejbus je menda vozil v primernih petnajstminutnih intervalih in sprva ni imel določenih postaj, temveč je ustavljal po potrebah potnikov. Makadamska cesta je bila ozka in luknjasta, trolejbusi pa so imeli na kolesih le gumasto oblogo in slabo vzmetenje, zato je bila vožnja neudobna. Zaradi tresljajev, izogibanja živalskim vpregam in burje so se tokovni odjemniki pogosto sneli in potniki so morali dostikrat vozilo potisniti do mesta, kjer je bilo mogoče znova vzpostaviti stik z omrežjem. Leta 1911 je Dunaj končno dovolil zgraditi tramvajsko progo in Pirančani so to takoj storili na trasi trolejbusa, ki so ga leta 1912 ukinili. Tramvaj je bil veliko zanesljivejši in udobnejši, zato se je obdržal vse do leta 1953.
Električni tramvaj je uspešno prevažal Ljubljančane od leta 1901 in vse do leta 1958, ko so ga popolnoma nadomestili trolejbusi in počasi tudi avtobusi. Položaj je bil pač popolnoma drugačen kot v Piranu: tam je tramvaj vozil po enostavni in popolnoma odprti progi, v Ljubljani pa je vedno bolj soustvarjal prometno gnečo po razmeroma ozkih ulicah in cestah. Če naj bi ostal, bi to zahtevalo temeljito prenovo sistema in vozil, pa tudi rekonstrukcijo voznih površin. Tramvaj je bil zaradi železnih koles hrupen, posebno na ovinkih, in zavorne poti so bile razmeroma dolge. Razmišljali so o drugih možnostih, seveda tudi o avtobusih, toda leta 1951 se je zdel trolejbus najboljša možnost: zahteval je le električne vode, tirnic pa ne; bil je tih, nekoliko se je mogel izogibati oviram v prometu in malo laže je bilo preusmeriti promet ob rekonstrukciji ulic in cest. Da je bil tudi »čist« kot tramvaj, takrat sploh ni bilo pomembno.
Kmalu so se pokazale težave s trolejbusi. Sprva nabavljeni fiati so bili težki in nezanesljivi, zato so jih zamenjali s švicarskimi oerlikoni, ki so jih deloma karosirali v Avtomontaži. Vendar so bile še druge težave: ob poskoku vozila ali prevelikem izogibanju so se snemali tokovni odjemniki, kar je povzročalo prometne zastoje; zimsko soljenje je kvarilo izolacijo in povzročalo nevarne preboje toka na karoseriji. Za razliko od tramvaja potrebuje trolejbus dva električna voda, kar ni prav nič v prid videzu mesta in zahteva veliko vzdrževanja.
Se še spominjate pajčevinaste mreže nad ljubljansko Ajdovščino, kjer so se vse do leta 1958 srečevali tramvaji in trolejbusi? Po upokojitvi tramvaja so na ustaljenih progah vozili trolejbusi, a kjer ni bilo upravičeno potegniti električnih vodov, so že uvedli dizelske avtobuse. Leta 1971 so postali avtobusi in gorivo zanje stroškovno tako prepričljivi, da je Ljubljana trolejbuse opustila in nabavljala le še avtobuse, ki so sicer smrdeli, rohneli in suvali. Kdo bi si mislil, da bo že tri leta pozneje udarila prva naftna kriza in se nam je kolcalo po tramvaju in trolejbusu?
Prvi je trolejbus dobil Piran, ki je bil nekoč največje istrsko mesto in je imel mnogo več prebivalcev kot danes. Leta 1902 je bila zgrajena znamenita ozkotirna železnica med Trstom in Porečem, ki se je zaradi terenskih značilnosti izognila Piranu in je imela postajo v Luciji. Zato so morali poskrbeti za javni prevoz na petkilometrski razdalji med Tartinijevim trgom in železniško postajo.
Piran je železniško ministrstvo na Dunaju takoj zaprosil za tramvajsko koncesijo, a je kar ni in ni dobil, zato se je prevoz nezadovoljivo opravljal z vprežnimi vozovi. Ko so Pirančani izvedeli, da v Gmündu uspešno deluje novo vozilo, imenovano trolejbus, so si ga omislili tudi sami – ker trolejbus nima tirnic, niso potrebovali železniške koncesije. Električni tok je lahko dobavljala parna elektrarna v bernardinski ladjedelnici. Leta 1909 so postavili omrežje ter kupili nekaj trolejbusov in priklopnikov.
Trolejbus sredi za današnje razmere idiličnega prometa. Fotodokumentacija Dela
Tramvaj je bil zanesljivejši in udobnejši
Trolejbusno električno omrežje je zahtevalo pogosto vzdrževanje in popravila. Fotodokumentacija Dela
Električni tramvaj je uspešno prevažal Ljubljančane od leta 1901 in vse do leta 1958, ko so ga popolnoma nadomestili trolejbusi in počasi tudi avtobusi. Položaj je bil pač popolnoma drugačen kot v Piranu: tam je tramvaj vozil po enostavni in popolnoma odprti progi, v Ljubljani pa je vedno bolj soustvarjal prometno gnečo po razmeroma ozkih ulicah in cestah. Če naj bi ostal, bi to zahtevalo temeljito prenovo sistema in vozil, pa tudi rekonstrukcijo voznih površin. Tramvaj je bil zaradi železnih koles hrupen, posebno na ovinkih, in zavorne poti so bile razmeroma dolge. Razmišljali so o drugih možnostih, seveda tudi o avtobusih, toda leta 1951 se je zdel trolejbus najboljša možnost: zahteval je le električne vode, tirnic pa ne; bil je tih, nekoliko se je mogel izogibati oviram v prometu in malo laže je bilo preusmeriti promet ob rekonstrukciji ulic in cest. Da je bil tudi »čist« kot tramvaj, takrat sploh ni bilo pomembno.
- Prvi je trolejbus dobil Piran, ki je bil nekoč največje istrsko mesto.
- Električni tramvaj je prevažal Ljubljančane od leta 1901 do leta 1958.
- Sprva nabavljeni fiati so bili težki in nezanesljivi.
Se še spominjate pajčevinaste mreže?
Kmalu so se pokazale težave s trolejbusi. Sprva nabavljeni fiati so bili težki in nezanesljivi, zato so jih zamenjali s švicarskimi oerlikoni, ki so jih deloma karosirali v Avtomontaži. Vendar so bile še druge težave: ob poskoku vozila ali prevelikem izogibanju so se snemali tokovni odjemniki, kar je povzročalo prometne zastoje; zimsko soljenje je kvarilo izolacijo in povzročalo nevarne preboje toka na karoseriji. Za razliko od tramvaja potrebuje trolejbus dva električna voda, kar ni prav nič v prid videzu mesta in zahteva veliko vzdrževanja.
Se še spominjate pajčevinaste mreže nad ljubljansko Ajdovščino, kjer so se vse do leta 1958 srečevali tramvaji in trolejbusi? Po upokojitvi tramvaja so na ustaljenih progah vozili trolejbusi, a kjer ni bilo upravičeno potegniti električnih vodov, so že uvedli dizelske avtobuse. Leta 1971 so postali avtobusi in gorivo zanje stroškovno tako prepričljivi, da je Ljubljana trolejbuse opustila in nabavljala le še avtobuse, ki so sicer smrdeli, rohneli in suvali. Kdo bi si mislil, da bo že tri leta pozneje udarila prva naftna kriza in se nam je kolcalo po tramvaju in trolejbusu?
