Ljubezen po ljubezni

»Lahko govorite o ljubezni, vendar ni vse, kar govorite o ljubezni, že ljubezen, je pa ljubezen vse, kar v ljubezni živite,« piše igralec in dramatik Gregor Čušin v svoji knjigi Evangelij po Čušinu.

Kaj pa ostane po ljubezni? »Šta ostaje poslije ljubavi?« pa se je v svojem romanu Una spraševal sloviti srbski pisatelj Momo Kapor in ugotovil, da po ljubezni sicer ostanejo radijske melodije, ki gredo počasi iz mode; taksisti, ki naju niso marali, ker sva kadila; začuden pogled starega natakarja, ko zdaj prideš v restavracijo z drugim; prepolni pepelniki in prazno srce ... Po ljubezni, po Kaporjevem, ne ostane nič, prav nič. »Baš ništa.«

Pa vendarle, po ljubezni zagotovo kaj – vsaj kakšen lep spomin nanjo – ostane. Mora ostati. Je to lesena klopca v londonskem Hyde Parku z vgraviranima inicialkama? Ključavnica – žabica, za vedno zaklenjena na ograji mosta Pont des Arts v Parizu? Poročni album, ki ga je v resnici mama rešila pred smetarji? Prtiček iz hotela v Monte Carlu? Videokaseta Lovec na jelene. Spomin na 72 ur New Yorka? Izkušnja življenja? Upanje za naprej? Kaj je pravzaprav ljubezen?

Filmska zaljubljenca Oliver in Jenny iz večne klasike Ljubezenska zgodba (Love Story) sta si ves čas govorila, da ljubezen pomeni to, da ti nikoli ni treba izreči besedice oprosti … Legendarni ameriški igralec Al Pacino, ki ga je zagotovo najbolj zaznamovala vloga Dona Michaela Corleoneja v filmu Boter, pa se v svojem resničnem življenju strogo drži pravila: »Nikoli se ne opravičujte niti zagovarjajte. Vsak bo razumel tako, kot ustreza njemu.« Naj to vsekakor velja tudi in predvsem v času ljubezni. In ne nazadnje, kot piše Fredrik Backman v romanu Tesnoba do roba: »Pride pomlad. Nazadnje nas vedno najde.« In pomlad je čas za ljubezen (tudi po ljubezni).