Življenje z mačkom ima številne prednosti. Nobena odeja pozimi ne pogreje nog tako dobro kot debeli maček, ki se mi zvali na noge. Nobeden od preostalih družinskih članov ni nad menoj navdušen tako zelo kot naš Maks, ko si obeta novo konzervo.

Življenje z mačkom ima tudi minuse. V gospodinjstvu nimam nobene cele rjuhe, ker je, ko je skušal svojo mačjo rit spraviti na posteljo, s kremplji scefral prav vse, tudi tiste čisto nove, ki sem jih precej drago plačala. Tu so mijavkanje, ki se brez pravega razloga razlega ob treh zjutraj, in njegove večne zahteve po vsaj enournem čohanju, ko otroka zaspita in bi res rada v miru brala knjigo.

A kot vsak pravi mačjeljubec tudi jaz vem, da je vsa škoda, ki jo je že naredil v gospodinjstvu (scefrani kavči, preproge, zavese, obleke in blazine, kremplji v čisto novi hrastovi mizi, uničeni tapecirani stoli in lužice na parketu, če omenim le nekatere posledice sobivanja z mačkom), popolnoma nepomembna v primerjavi z veseljem, ki mi ga je prinesel v petnajstih skupnih letih.

Naš maček prihaja v zelo zrela leta in na seznam njegovih muh se je v zadnjih mesecih uvrstilo tudi pomanjkanje higiene. Nehal si je umivati svojo dolgo gosto črno dlako, ki se mu je kljub rednemu krtačenju tako zavozlala, da smo ga peljali k veterinarju, ker sami škode nismo mogli sanirati. Tja smo peljali mačka, domov se je vrnila čudna kitajska pasma psa. Maksa so ostrigli na levčka. Glavo, tace in rep ima še vedno košate, povsod drugod spominja na navadno podgano.

V zadnjem času opažam nekaj čudnega. Pred našo hišo imajo mački številna zborovanja, ker verjetno skušajo ugotoviti, v kaj se je spremenil njihov sosed. Pa še nekaj sem opazila. Ljubljanski frizerji so v nasprotju s splošnim prepričanjem zelo poceni. Za svojo frizuro odštejem kakšnih 35 evrov, za mačkovo sem plačala petkrat več.