Načrt za starost

Če ima človek neznansko srečo, da se izogne vsemu vidnemu in nevidnemu, kar mu od rojstva streže po življenju, prej ali slej zabrede v tisti letni čas svojega bivanja, ki ga radi primerjamo z jesenjo. Zorenje plodov po grmovju in njivah, po bukvah, na katerih se že mastijo polhi, mošta v vino in vina v sodih … se prilega umirjanju značaja in pameti, ki obrušena ostrih robov in odvečnih štrlin človeka spreminjata v umirjeno in modro bitje.

Jesen ima zapisan čas prihoda, ki se vse pogosteje izmika, toda ko rezek veter iz krošenj trga listje, občutek pove, koliko je ura. Znake zorenja in modrosti pri ljudeh pa je veliko težje prepoznati. Če se danes, ko je jasno, da se desetletja mojega zapovedanega služenja delu iztekajo, strogo zastrmim v ogledalo in hočem odkriti te plemenite znanilce jeseni, lahko še tako napenjam oči, pa jih ne najdem. Pač, slutim nekaj takšnih, ki jih v jesenski naravi opazujemo kot spreminjanje barv, odcvetanje, razpadanje, toda še te po kratkem, a modrem premisleku zavržem kot nagajivo igro svetlobe v zveriženem ogledalu.

Ko smo bili majhni, so nas sitne tete kar naprej spraševale, kaj bomo, ko bomo veliki. Poleg astronavtov, policajev, frizerk in gasilcev je bilo veliko avtomehanikov in zdravnikov. Politikov ni bilo.

Kdaj pa nas kdo vpraša, kaj bomo, ko bomo stari? Kot večino življenja zase bolj vem, kaj ne bom. Vem, da ne bom starka. Ker so narodovi dušebrižniki pred nedavnim ugotovili, da je beseda »star« grda in nespodobna. Zato vem, da ne bom zapravljala svojega (zimzeleno mladega) življenja za brisanje prahu, tistega, ki se je doslej nabiral na knjigah, pa bo sproti odpihnilo obračanje listov. Vem, da bom z veseljem pustila pri miru zdravnike, da bodo še dolgo stavkali in opravljali drugo nujno delo. Vem, da se bom učila in počela tudi nekoristne stvari. Vem, da bom do konca v rožicah in da bom na koncu, ko ne bom stara (kdove katera beseda za to stanje bo takrat dovoljena), osvojila vesolje, tudi če ne bom astronavtka.