Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Potovanja

Zelena in samonikla, neznana celo Poljakom

Kašubija velja za mikroregijo Pomorjanskega, obsega pas med pristaniškim mestom Sczeczin ob Baltskem morju in ustjem reke Visle.
Kašubija očara z zeleno barvo. FOTO: Shutterstock
Kašubija očara z zeleno barvo. FOTO: Shutterstock
Veronika Sorokin
7. 4. 2021 | 08:00
6:59
Ob omembi Kašubije bi verjetno kar dolgo iskali kandidate, ki bi jo takoj znali pokazati na zemljevidu. Še več, redkokdo je zanjo sploh slišal. Ozemlje na severozahodu Poljske je v resnici precej skrito, neznano celo Poljakom, zato pa toliko bolj privlačno za avanturiste, ki so jim brezpotja, slabe cestne povezave in zakotne vasi pisani na kožo.

Kašubija velja za mikroregijo Pomorjanskega, obsega pas med pristaniškim mestom Sczeczin ob Baltskem morju in ustjem reke Visle. Gre za območje okoli 100 kilometrov jugozahodno od Gdanska, z večjimi kraji, kot so Koscierzyna, Kartuzy, Kobierdzyzno in Ostrzyce. Že ob prvem stiku očara z bujnimi listnatimi gozdovi, ki prekrivajo dobršen del ozemlja in pokrajino sproščajoče obarvajo v zeleno. Zanjo so značilna tudi številna ledeniška jezera, denimo Wdzydze Tucholsko in Radunsko jezero, in ne preseneča, da so v preteklosti zaradi vodnatega okoliša domačini radi rekli, da je bilo nekoč davno tu celo kašubsko morje.
Glavne gospodarske dejavnosti v severozahodnem delu Poljske, s Kašubijo vred, so poljedelstvo, gozdarstvo in ribištvo.

image_alt
S tokom Lahinje in lokalnih znamenitosti


Obdelovalna zemlja je vse večji urbanizaciji navkljub še danes izrednega pomena za tukajšnje prebivalstvo, ki dnevno odhaja na delo in v šolo v večje kraje. Številna sladkovodna jezera zagotavljajo bogat ribolov, okoliški pragozdovi pa so zanimivi zaradi bogastva divjadi, gozdnih sadežev in čebelnjakov s panji. Domačinov, razen sredi zime, tu skoraj nikoli ne srečaš praznih rok. Kot navdušeni gobarji prihajajo iz gozdov s polnimi košarami; gobe prodajajo v bližnjem Gdansku, prestolnici Pomorjanskega, in na številnih tržnicah drugod po državi.

Tamkajšnje kraje zaznamuje zlasti tradicionalno ribištvo; med sprehodom po kašubski vasi lahko že na dvoriščih opazimo dele čolnov, proti jezerskemu obrežju in na privezih pa jih je, opuščenih in razpadajočih, še toliko več.
 

Eksotika med zahodnimi Slovani


Kašube po etnični in jezikovni pripadnosti štejemo k zahodnim Slovanom, natančneje v lehitsko podskupino, in zaradi specifičnega narečja – kašubščine, ki vse bolj tone v pozabo – tudi med Poljaki veljajo za bolj kot ne za eksotične. Etnologi in jezikoslovci iščejo njihove korenine v skupnosti Poljanov, ki so sredi 10. stoletja predstavljali samostojno politično organizacijo z obliko dedne knežje oblasti in poseljevali osrednji del porečja Warte.

Razgled na bujne listnate gozdove v kraju Wiezyca FOTO: Shutterstock
Razgled na bujne listnate gozdove v kraju Wiezyca FOTO: Shutterstock


Kašubi so se v zgodovini znašli sredi stalnih vdorov večjih narodov, zlasti nemške države že v 10. stoletju in pozneje Nemcev v času okupacije, ter pod hudimi etničnimi in asimilacijskimi pritiski. Težnje po ohranjanju jezika in tradicije na tem koščku Poljske so zato še toliko bolj spoštovanja vredne. Danes šteje etnična skupina le še okoli 200 tisoč pripadnikov.


 

V svetu legend


Na tako skrivnostnem območju pokrajinsko raznolike Poljske, prepredenem s starodavnimi koreninami trdoživih Kašubov, ne manjka zgodb, legend in ljudskih pripovedi, ki nam še bolj približajo samosvojost Kašubije in njenih prebivalcev. Ena od legend o nastanku dežele pripoveduje, kako je bog ustvaril zemljo in popolnoma pozabil na majceno pokrajino v severozahodnem delu današnje Poljske.

K sreči ga je na to spomnil angel, ki je varoval deželo, in bog jo je obdaril z vsem, kar je še ostalo: z listnatim drevjem in smrekovimi gozdovi, rekami, jezeri, morjem, pečinami, peščenimi plažami, hribi in dolinami. Ker je bilo v deželi pusto in tiho, je nazadnje iz gline naredil še različne živali in ljudi in jim vdihnil življenje. Eden od novoustvarjenih, še posebno vztrajen in odločen, je dregnil boga: »A ka szuba?«, kar v prevodu pomeni: »Kaj pa moj plašč?«, in stvarnik mu je dal še obleko, človeka krstil za Kašuba, pokrajino pa poimenoval Kašubija.

Jezero Kłodno v Radunski regiji FOTO: promocijsko gradivo
Jezero Kłodno v Radunski regiji FOTO: promocijsko gradivo

 

Muzej na prostem


V bližini Gdanska popotnike pritegne kraj Wdzydze Kiszewskie, ki se v kronikah omenja že v 16. stoletju, danes pa je glavni razlog za postanek v njem – obisk Kašubskega etnografskega muzeja na prostem. Velja za prvi skansen na poljskih tleh, ustanovljen leta 1906, po zamislih etnografa Wojciecha Blaszkowskega, umet­nostnega zgodovinarja Jer­zyja Frycza in arhitekta Brunona Wandt­keja. Z razgibanim prikazom gospodarskih objektov, podeželskih domačij, vaške cerkvice iz časa od 17. do konca 19. stoletja, ponuja bogat vpogled v preteklost kraja in okoliša v osrčju Kašubije.



Od začetka 20. stoletja je bil kraj Wdzydze Kiszewskie živahno središče rokodelskih ljudskih obrti, od tkalstva, pletarstva, lončarstva, poslikav stekla do različnih gospodarskih dejavnosti, predvsem poljedelstva in ribištva. Pletenje košar, predenje lanu in volne ter tkanje platna so v teh krajih nepogrešljiv del družinske dediščine, ki se prenaša iz roda v rod in tako kroji tradicionalno življenje, značilno za Kašubijo. Po požaru leta 1932, v katerem so ognjeni zublji poškodovali nekaj objektov, je muzej v 50. letih minulega stoletja prešel pod varstvo Narodnega pomorskega muzeja v Gdansku.

Kašubska rdeča kaša (iz gozdnih sadežev in škroba) FOTO: promocijsko gradivo
Kašubska rdeča kaša (iz gozdnih sadežev in škroba) FOTO: promocijsko gradivo

 

Kulinarični izzivi


Vsi, ki bi jih v tako posebni deželi zanimala tudi kulinarika, morajo biti ljubitelji gob. Teh ne manjka v domači regionalni kuhinji, iz katere se širijo vonjave po gozdu, jezerih in rekah. Kašubske tradicionalne jedi dajejo poudarek sladkovodnim ribam in divjačini; zelo znani so kašubski slanik, ikre sladkovodnih rib in mesna ali ribja žolca. Kot predjed domačini pogosto postrežejo domač kruh z ocvirki, od juh pa (spet) ne sme manjkati gobova, prav tako pa je v teh krajih doma sadna juha, ki jo pripravljajo iz različnih vrst suhega sadja. Priljubljeni so tudi kislo mleko, zavitki z ajdovo kašo, pierogi, polnjeni z različnimi nadevi, račka po pomorjansko (z drobovino in mleto divjačino), od sladic pa fižolova torta z mandlji in gozdne jagode na vse načine.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine