Umrl zdravnik, ki je odklopil Tita
Dr. Predrag Lalević, ki je Josipa Broza spremljal na 106 poteh v tujino, je zadnje dni preživel ob njegovi bolniški postelji v UKC.
Odpri galerijo
Dr. Predrag Lalević je bil oče jugoslovanske anesteziologije. FOTO: Youtube
Srbski kirurg Predrag Lalević, ki je v 92. letu starosti umrl v Beogradu, je bil najbolj znan zlasti po tem, da je bil 16 let osebni zdravnik jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Prav on je bil tisti, ki je 4. maja 1980 v ljubljanskem kliničnem centru ustavil naprave, ki so Tita ohranjale pri življenju. Tita so namreč kar 68 dni umetno ohranjali pri življenju, hrano in zdravila pa so mu dovajali z infuzijo.
Lalević je sicer ustanovil prvi samostojni oddelek za anesteziologijo v bolnišnici dr. Dragiše Mišovića in prvo jugoslovansko šolo anestezije, s katero so se do takrat ukvarjale predvsem medicinske sestre in tehniki. Kot mladi zdravnik se je usposabljal na priznani ameriški kliniki Mayo pa tudi na vseučilišču v Københavnu. Kot je Lalević razkril v enem od intervjujev za časnik Blic, je Titovo smrt doživel kot poraz, »tako kot vsak zdravnik doživi smrt pacienta, ne glede na to, kako brezizhodna je bila njegova bolezen in kljub nečloveškim naporom, ki sem jih s kolegi vložil v skrb za predsednika, večkrat po 21 ur na dan, torej s komaj tremi urami spanca«.
Kar šest mesecev je Lalević potreboval, da si je opomogel po Titovi smrti. »Ko je umrl, smo se okrog njega zbrali vsi zdravniki in sestre, ki so ga negovale. Stali smo mirno in v tišini, deset do petnajst minut. EKG je že kazal ravno črto, a respirator je še kar deloval … Srce se je brez dvoma ustavilo. Pogledal sem profesorja Breclja, ki mi je le pokimal, in izključil sem naprave. Še pet, deset minut smo stali v tišini, nato pa se odpravili napisat poročilo.«
Ostareli zdravnik se je v intervjujih večkrat spomnil odličnega Titovega zdravja, saj razen zastrupitve s hrano v Egiptu in pljučnice v Bolgariji ni imel hujših težav. Broz je bil vendarle kar 25 let sladkorni bolnik, zaradi česar so mu morali na koncu amputirati nogo. Ob tej priložnosti, se je spominjal zdravnik, mu je Stane Dolanc zagotovil: »Vemo, da je situacija težka, vemo, da lahko umre, še preden se začne amputacija, vendar vam zagotavljam, da nihče ne bo uperil prsta v vas.«
Lalević je sicer ustanovil prvi samostojni oddelek za anesteziologijo v bolnišnici dr. Dragiše Mišovića in prvo jugoslovansko šolo anestezije, s katero so se do takrat ukvarjale predvsem medicinske sestre in tehniki. Kot mladi zdravnik se je usposabljal na priznani ameriški kliniki Mayo pa tudi na vseučilišču v Københavnu. Kot je Lalević razkril v enem od intervjujev za časnik Blic, je Titovo smrt doživel kot poraz, »tako kot vsak zdravnik doživi smrt pacienta, ne glede na to, kako brezizhodna je bila njegova bolezen in kljub nečloveškim naporom, ki sem jih s kolegi vložil v skrb za predsednika, večkrat po 21 ur na dan, torej s komaj tremi urami spanca«.
Kar šest mesecev je Lalević potreboval, da si je opomogel po Titovi smrti. »Ko je umrl, smo se okrog njega zbrali vsi zdravniki in sestre, ki so ga negovale. Stali smo mirno in v tišini, deset do petnajst minut. EKG je že kazal ravno črto, a respirator je še kar deloval … Srce se je brez dvoma ustavilo. Pogledal sem profesorja Breclja, ki mi je le pokimal, in izključil sem naprave. Še pet, deset minut smo stali v tišini, nato pa se odpravili napisat poročilo.«
Ostareli zdravnik se je v intervjujih večkrat spomnil odličnega Titovega zdravja, saj razen zastrupitve s hrano v Egiptu in pljučnice v Bolgariji ni imel hujših težav. Broz je bil vendarle kar 25 let sladkorni bolnik, zaradi česar so mu morali na koncu amputirati nogo. Ob tej priložnosti, se je spominjal zdravnik, mu je Stane Dolanc zagotovil: »Vemo, da je situacija težka, vemo, da lahko umre, še preden se začne amputacija, vendar vam zagotavljam, da nihče ne bo uperil prsta v vas.«
