Življenje, še bolj pisano od Almodóvarjevih filmov

Ena od dejavnosti newyorškega Lincolnovega centra za upodabljajoče umetnosti je tudi Chaplin Award Gala, dogodek, na katerem filmski del centra izkaže čast ne samo ameriškim filmskim velikanom. Letos so konec aprila v 50. izvedbi – imenuje po enem največjih filmskih zvezdnikov vseh časov, Angležu delno romskih korenin Charlieju Chaplinu – počastili znanega španskega režiserja Pedra Almodóvarja. Kot je za ameriške slovesne dogodke v navadi, so se mu na odru pridružili številni drugi znani ustvarjalci, med njimi legendarni latvijski plesalec Mihail Barišnikov.

Življenjska zgodba 77-letnega Barišnikova je vsaj tako živopisna in nenavadna, kot so pretežno zelo posebni Almodóvarjevi filmi. Plesalec se je rodil v latvijski prestolnici Rigi ruskim staršem. V 70. letih je postal glavni plesalec baleta znamenitega gledališča Kirov v takratnem Leningradu, zdaj baleta Marijinskega gledališča v Sankt Peterburgu. A se je leta 1974 odločil, da je »svoboda« v takratni Sovjetski zvezi zanj pretesna, in je med gostovanjem v Kanadi zaprosil za politični azil. Živel je predvsem v Združenih državah Amerike, kjer je bil v 70. in 80. letih največja moška zvezda baleta. Mati, ki ga je uvedla v svet umetnosti, je že v njegovih zgodnjih najstniških letih storila samomor, oče, poklicni vojak, pa po prebegu do smrti leta 1980 s sinom ni nikoli več komuniciral.

Barišnikov sicer ne mara izraza prebeg. Pravi, da iz Sovjetske zveze ni prebegnil, ampak je izbral drugo državo, kjer je lahko ustvarjal in živel svobodneje. V takratnem Leningradu je namreč lahko živel kot sinovi takratne komunistične elite, imel je dovolj denarja, udobno stanovanje in avto. Nikoli ni bil politični disident, v nasprotju z drugim znamenitim sovjetskim baletnikom Rudolfom Nurejevom, ki je na Zahod pobegnil leta 1961, tudi ni homoseksualec in zato ni pobegnil pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti. Na Zahodu je bil v zvezah s številnimi znanimi ženskami, na primer dolga leta z igralko Jessico Lange, pripisovali pa so mu tudi romance z Ursulo Andress, Lizo Minnelli in Isabello Rossellini. Od leta 2006 je poročen s plesalko in novinarko Liso Rinehart, s katero imata tri otroke.

»Šlo je za umetniško, ne politično odločitev,« je o selitvi na Zahod povedal Barišnikov. Vseeno ni ostal za vse čase politično nevtralen. Sovjetske zveze ni nikoli več obiskal, pomenljivo pa je, da gre po njenem razpadu pogosto v Latvijo. Od leta 2017 ima tudi latvijsko državljanstvo. Zato ni presenečenje, da je po začetku ruske invazije na Ukrajino leta 2022 agresijo države, iz katere so bili njegovi starši, ostro obsodil.

V letih, v katerih je Barišnikov zdaj, in po številnih poškodbah je balet seveda samo še oddaljen spomin. Ukvarja se predvsem z gledališčem, fotografijo in s po sebi imenovanim umetniškim centrom. Večkrat je stal tudi pred kamero. Za prvo vlogo v filmu The Turning Point (1977), v katerem je zaigral zelo podoben lik, kot je sam, ženskarskega sovjetskega plesalca prebežnika na Zahod, so ga nominirali za oskarja za moško stransko vlogo, vendar nagrade ni dobil. Mlajši televizijski gledalci (in morda še bolj gledalke) pa so ga leta 2003 spoznali kot bogatega ruskega umetnika Aleksandra Petrovskega, enega v dolgi vrsti ljubimcev Carrie Bradshaw v šesti sezoni nadaljevanke Seks v mestu (Sex and the City).