Naša Vesna, naša filmska pomlad

Zgodba o trojici maturantov, ki se domislijo priti do matematičnih maturitetnih nalog z očaranjem profesorjeve hčere, za katero se naposled izkaže, da ni okrogla očalarka, temveč prikupna lepotica, je zgodba o maturi in zaljubljenosti, ki običajno pride prav v pozni pomladi, ko že vse sili proti poletni brezdelnosti. To je film Vesna režiserja Františka Čapa. Že ob premieri konec leta 1953 je navdušil občinstvo, mladeniči pa so se menda drug za drugim zaljubljali v dekle, ki jo je upodobila – Metko Gabrijelčič.

A četudi je občinstvo oboževalo prvo slovensko filmsko komedijo, ji kritike niso bile preveč naklonjene. Označevali so jo za izrazito komercialni zabavni film brez vsakih umetniških pretenzij, očitali so mu, da je preveč meščanski, in se spraševali, ali je sploh zares slovenski.

Tudi v Tovarišu so pred skoraj sedmimi desetletji ugotavljali, da je »nekam nenavadno, da je matura na koncu pomladi« in da »vzame študentu v osmi šoli tisti najlepši čas cvetne pomladi, ko se prebujajo mlada srca in se vnemajo za toliko lepih stvari«.

Tema o maturi in zaljubljenosti je večna in vedno aktualna. FOTO: Promocijsko gradivo

Okruški predvojnega meščanskega sveta

Film je na velika platna prišel v božičnem času, natančneje na dan Jugoslovanske ljudske armade, 22. decembra leta 1953. Ogledalo si ga je več kot 95 tisoč gledalcev, leta 1954 je na puljskem filmskem festivalu prejel prvi nagradi občinstva za najboljši film in režijo, nagrado žirije kritikov in novinarjev za režijo, Metka Gabrijelčič in Stane Sever pa sta za vlogi prejela prvo oziroma drugo nagrado občinstva. Ob stoletnici slovenskega filma leta 2005 so ga filmski kritiki izbrali za enega od desetih najboljših slovenskih filmov.

»Primarni čar Vesne, ki ni nikoli ugasnil, a se je vedno znova razžarjal, je posledica najbrž ne toliko provokativnega kot inovativnega načrta, s katerim sta scenarist in režiser na filmsko platno pripeljala natanko odmerjene okruške predvojnega meščanskega sveta. Zanj so osem let po vojni in v vzponu komunistične revolucije še vsi vedeli, niso pa vedeli, kako zelo ga pogrešajo,« je razmišljal v Sobotni prilogi Peter Kolšek, ko je leta 2017 zgodba zaživela tudi v istoimenskem muzikalu.

Čeprav so kritike ob premieri dopuščale všečnost občinstvu – »Nedvomno: film je uspel!«, je bilo brati –, so ga skrbno secirale po dolgem in počez. »Zaradi režiserjevega prelahkotnega prijema pa je tudi vsa filmska celota zašla v neživljenjsko ulico, v nekak umišljen svet, ki ima z realističnim, sodobnim, zlasti pa slovenskim svetom zelo malo ali nič skupnega,« je teden dni po premieri poročala Ljudska pravica. Avtor Jože Kranjc je še dodal, da je do izvirne slovenske filmske komedije še »zelo, zelo daleč«, in zaključil z besedami, da »vsekakor smo z novim slovenskim filmom – upajmo – končno prebili diletantski zid. Pri vsem tem pa je le škoda, da ostaja naša 'Vesna' neumetniško delo, film, ki je samo lepa laž o življenju in ki nima v sebi nobene prave vrednosti — pa se zato upravičeno pojavi vprašanje, ali smemo biti ponosni nanj.«

Tudi po sedmih desetletjih ima film zveste občudovalce. FOTO: Promocijsko gradivo

Tudi v Slovenskem poročevalcu so Mateju Boru očitali, da njegov scenarij »ne ustreza docela našemu doživljanju sodobne življenjske stvarnosti in sedanje naše mladine, ki je nemara precej različna od tiste, kakršna je bila še pred nekaj desetletji«, da pa mu gre zapisati v dobro, da je »s svojim literarnim konceptom zagrabil v življenje mladih ljudi, da je le-te postavil v znani in značilni ambient naše Ljubljane«.

Prava gradbenica

Pod vprašaj so postavljali pogovorni jezik ter hvalili režiserjevo odločitev za igralske laike, podoben poskus je leta 1939, tedaj je bil menda najmlajši režiser na svetu, naredil že na Češkem pri režiji filma Žgoče poletje, v katerem je uporabljal skoraj le igralce laike. Tudi glavne vloge v Vesni, Janjo, Sama, Sandija, Krištofa in Hiperbolo, je Čap, ki je prišel v Slovenijo na vabilo direktorja ljubljanskega Triglav filma Branimirja Tume, zaupal naturščikom oziroma igralcem začetnikom. Poleg hvalnic Metki Gabrijelčič (Janja), Franeku Trefaltu (Samo) in predvsem Janezu Čuku (Sandi), medtem ko so na Jureta Furlana (Krištof) letele kritike, je tisk izpostavljal hvalevredno igro uveljavljenih imen Staneta Severja (Janjin oče in profesor Cosinus), Elvire Kraljeve (Janjina teta) in predvsem Metke Bučarjeve (Trpinova oziroma Samova mati).

Mnogi gledalci so v Gabrijelčičevi, tedaj študentki gradbene fakultete, videli prihodnjo filmsko zvezdnico, razveseljevala jih je še v hrvaškem filmu Milijoni na otoku ter v nadaljevanju Vesne Ne čakaj na maj, istega leta 1957 pa je zaigrala tudi v francoskem celovečercu Quand vient l'amour. Potem je poniknila v zasebnost, družinsko življenje, ki si ga je delila z zdravnikom, in predvsem v svoj poklic. V pogovoru za revijo Ona pred desetletjem, ko so poizvedovali za nekoč znanimi Slovenkami, je dejala, da je »čas, ko bi morala pripovedovati o filmu Vesna, minil že pred 50 leti. To je bil čas velikega režiserja Františka Čapa. Zaradi njega je film požel vso slavo, ne zaradi nas igralcev.« In od tod je življenje šlo svojo pot, po očetovih stopinjah, ki je bil prav tako gradbeni inženir. »In takrat sem šele začela spet normalno živeti. Ja, v gradbeništvu.«

Ob stoletnici slovenskega filma so filmski kritiki Vesno izbrali za enega od desetih najboljših slovenskih filmov. FOTO: Promocijsko gradivo

Tudi njen bratranec Peter Gabrijelčič, profesor in nekdanji dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo, je razkril, da je bila v tem več kot uspešna in da je že na fakulteti veljala za vzor in pravo gradbenico, ki jo je pot zapeljala celo v Afriko. »Veljala je za vrhunsko poznavalko statike. Za konstruktorko ena a, saj je obvladala tako matematiko kot fiziko, v zgodovino gradbeništva pa se je zapisala kot mojstrica, kako iz afriškega lokalnega gradbenega materiala ustvariti čudeže.«

Njena filmska simpatija Samo, pokojni Franek Trefalt, ki je poleg filma Ne čakaj na maj zaigral tudi v Trenutkih odločitve, je igralski poklic zamenjal za športno poročevalstvo na tedanjem Radiu Ljubljana ter četrt stoletja pozneje prejel Bloudkovo plaketo za prispevek k razvoju radijskega športnega novinarstva. Poslušalci se ga spominjajo predvsem po številnih poročanjih s tekem v smučarskih skokih pa tudi prenosov, ko sta plavalne uspehe žela brata Petrič. Filmski Sandi, Janez Čuk, ki je študiral na AGRFT in je bila zanj to prva vloga, je leta 1964 pri komaj 31 letih tragično umrl, kot navaja Wikipedija, naj bi storil samomor. Režiser František Čap, ki je sicer imel nagradi tako iz Benetk kot Cannesa – za Vesno je posnel še kar nekaj filmov, poleg Ne čakaj na maj med drugim še filme Trenutki odločitve, X-25 javlja in Naš avto –, je naposled umrl v bedi in obubožanju.

Konec leta 1953, ko je Vesna krenila po jugoslovanskih kinematografih, so v Slovenskem poročevalcu nekaj besed namenili še enemu ustvarjalcu, scenaristu, arhitektu Miru Lipužiču. Med njegovimi zelo posrečenimi scenskimi objekti so izpostavili »študentovsko izbo pri Kocjanovih z mnogimi značilnostmi hiše v starem predmestju, profesorjevo stanovanje v vili na Mirju (čeprav za naše razmere skoraj preudobno), pomladno razpoloženjskost z umetno razcvetelim drevjem ter športno letališče, kjer je spretno uporabil maketo stavbe v perspektivi«. Za lep dosežek mladega arhitekta, ki je prav tistega leta svoje znanje izpopolnil v pariških filmskih ateljejih in je »od francoskih filmskih producentov dobil za filmskega delavca malega naroda naravnost laskavo ponudbo«, pa so opisali prizor ob ognju kot »uspel scenski poskus ponazoritve zunanjščine v notranjščini.«