Septembrsko presenečenje
Nad želvjim podmladkom na grškem Zakintosu septembra običajno bdi okoli 80 prostovoljcev, letos jih je bilo le 18.
Odpri galerijo
Na otočku Maratonisi je zaradi varovanja glavatih karet gibanje turistov omejeno le na nekaj metrov od obale. FOTO: Shutterstock
Sonce se je dvigalo za hribom in se že čez nekaj trenutkov dotaknilo gladine našega neskončnega zaliva. Iz mirne sivine so žarki pričarali prodorno modrino, začel se je še en prelep dan na otoku sredi Jonskega morja. Ko bi ga le bilo mogoče ujeti v stekleničko in jo po vrnitvi domov odpreti na deževno jesensko popoldne …
Z odločnimi koraki in beležnicami v rokah je med redkimi sprehajalci korakala trojica deklet s poslanstvom. V mivki so iskale sledi želvic Caretta caretta, ki so se iz gnezd na plaži izlegle ponoči in se prekopale proti morju, in skrbno zapisovale, koliko krhkih jajčk je še ostalo. Pozorno so si ogledovale gnezda, z lesenimi piramidami označena prav zato, da jih turisti ne bi pohodili in uničili naraščaja teh občutljivih bitij.
Vsako leto se na Zakintos zgrinjajo mladi prostovoljci z različnih koncev sveta. Domačinom želijo pomagati pri ohranjanju morskih bitij, ki so se tam izlegla in se tja vračajo, da ustvarijo nov zarod. Vse več je ljudi, ki jim ni vseeno. Običajno nad želvjim podmladkom v septembru bdi okoli 80 prostovoljcev, a letos so lahko vse ovire epidemije premagali le redki. Komaj 18 jih je bilo, med njimi mlada Kanadčanka, ki je navdušeno govorila o presenečenjih. Vse kaže, da ima želvji naraščaj za seboj odlično sezono, prostovoljce pa je osupnilo še gnezdo, ki se je pojavilo šele sredi septembra, mimo vseh običajnih časovnic.
A z glavatimi karetami je vseeno križ. Poleg znamenite plaže z nasedlo razpadajočo ladjo v Zalivu tihotapcev so simbol Zakintosa. Na vseh kičastih spominkih so, na majicah in skodelicah. So magnet za turiste, ti pa zanje največja grožnja. Malo pred vrnitvijo domov me je prešinilo, da želve v živo v njenem naravnem okolju nisem videla in je – če ne bom tudi sama sedla v enega od turistično-zasledovalnih čolnov – tudi ne bom. Pa naj bo to moj prispevek k temu, da se bodo domov vračali tudi letošnji mladički.
Z odločnimi koraki in beležnicami v rokah je med redkimi sprehajalci korakala trojica deklet s poslanstvom. V mivki so iskale sledi želvic Caretta caretta, ki so se iz gnezd na plaži izlegle ponoči in se prekopale proti morju, in skrbno zapisovale, koliko krhkih jajčk je še ostalo. Pozorno so si ogledovale gnezda, z lesenimi piramidami označena prav zato, da jih turisti ne bi pohodili in uničili naraščaja teh občutljivih bitij.
Vsako leto se na Zakintos zgrinjajo mladi prostovoljci z različnih koncev sveta. Domačinom želijo pomagati pri ohranjanju morskih bitij, ki so se tam izlegla in se tja vračajo, da ustvarijo nov zarod. Vse več je ljudi, ki jim ni vseeno. Običajno nad želvjim podmladkom v septembru bdi okoli 80 prostovoljcev, a letos so lahko vse ovire epidemije premagali le redki. Komaj 18 jih je bilo, med njimi mlada Kanadčanka, ki je navdušeno govorila o presenečenjih. Vse kaže, da ima želvji naraščaj za seboj odlično sezono, prostovoljce pa je osupnilo še gnezdo, ki se je pojavilo šele sredi septembra, mimo vseh običajnih časovnic.
A z glavatimi karetami je vseeno križ. Poleg znamenite plaže z nasedlo razpadajočo ladjo v Zalivu tihotapcev so simbol Zakintosa. Na vseh kičastih spominkih so, na majicah in skodelicah. So magnet za turiste, ti pa zanje največja grožnja. Malo pred vrnitvijo domov me je prešinilo, da želve v živo v njenem naravnem okolju nisem videla in je – če ne bom tudi sama sedla v enega od turistično-zasledovalnih čolnov – tudi ne bom. Pa naj bo to moj prispevek k temu, da se bodo domov vračali tudi letošnji mladički.
