Je zobozdravstvena oskrba v Sloveniji javno dobro ali ne?
Vsakdo si želi, da bi prišel do zobozdravstvene storitve vedno in povsod, ko jo potrebuje. Za glavne slabosti slovenskega zobozdravstva navajamo čakalne dobe, slabo organizacijo in slabo kakovost. Želimo si boljše kakovosti storitev in informacije o najboljših praksah, dobrih zgledih in težavah. Pričakujemo več možnosti za soodločanje o stvareh, od katerih je odvisno zdravje.
Dejavnost sodi med tiste, pri katerih je potreba po znanju največja, ob tem pa ga je treba nenehno obnavljati. Zato mora vsaka zobozdravstvena organizacija ves čas vlagati v znanje in skrbeti za strokovni razvoj z izobraževanjem in usposabljanjem kadra doma in v tujini. Samo tako lahko obvlada najzahtevnejše tehnologije ter izboljša kakovost in strokovnost storitev.
Sedanje stanje v slovenskem zobozdravstvu je izraz bolj ali manj uspešnega delovanja vseh deležnikov – predvsem ministrstva za zdravje in zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) –, saj morajo kot odločevalci, upravljavci in plačniki tovrstnega zdravstvenega varstva, ki so jim to nalogo zaupali državljani – pravi lastniki, skrbeti, da bodo pričakovanja lastnikov izpolnjena. Zavedati se je treba, da zdravje ni navadno tržno blago, temveč javna dobrina. Treba ga je varovati in krepiti kot temeljno človekovo pravico. Z izbiranjem dobrih rešitev in izogibanjem tistim, ki so se pokazale za manj uspešne, bo treba izboljšati delovanje in financiranje zobozdravstvenega varstva ter vsem državljanom tudi vnaprej zagotoviti čim bolj kakovostno in učinkovito oskrbo.
Ustne bolezni so velik globalni javnozdravstveni problem, ki zahteva nujno pozornost. Približno 3,5 milijarde ljudi po svetu ima ustne bolezni, vključno z zobno gnilobo, hudo boleznijo dlesni, izgubo zob in ustnim rakom. Vpliv teh bolezni na splošno zdravje, kakovost življenja in dobro počutje je velik. Poleg tega je globalna izguba produktivnosti zaradi ustnih bolezni zelo velika, saj je leta 2022 ocenjena na 323 milijard ameriških dolarjev.
Dejstvo je, da je večino ustnih bolezni načelno mogoče preprečiti z obravnavanjem družbenih in vedenjskih okoliščin skupaj z dejavniki tveganja, kot so tobak, alkohol in sladkor, ki so skupni številnim drugim nenalezljivim boleznim. Vendar pa primerjalna poročila o negi ustnega zdravja med evropskimi državami kažejo, da je javna pokritost zobozdravstva na splošno manjša kot na drugih področjih zdravstvene oskrbe. Pacienti so zaradi tega obremenjeni z visokimi plačili iz lastnega žepa, kar vodi do pogostejših finančnih bremen in neizpolnjenih potreb po negi ustnega zdravja kot po drugih vrstah nege in javnih dobrin.
Zakaj je ustno zdravje tako spregledano? Med številnimi vzroki so napačne predstave, da je ustno zdravje v celoti osebna odgovornost posameznika in da je neizogibno drago, ker v večini držav prevladuje model zasebne prakse, osredotočen na zobozdravnike in drago tehnologijo. Ta napačna prepričanja so pripeljala do tega, da ne promoviramo ustnega zdravja za celotno prebivalstvo. Globalna strategija Svetovne zdravstvene organizacije o ustnem zdravju jasno priznava, da je »doseganje najvišjega dosegljivega standarda ustnega zdravja temeljna pravica vsakega človeka«. Ta izjava nedvoumno kaže, da je ustno zdravje javna dobrina in da je dobro ustno zdravje zato tudi javna odgovornost – predvsem do ranljivega in prikrajšanega prebivalstva, ki ga najbolj bremenita tveganje bolezni ter najnižji dostop do zdravstvenih storitev.
Ključno vprašanje je, kdo ima koristi od kritja stroškov, vendar na to vprašanje ni mogoče odgovoriti brez opredelitve, vrste in količine storitev, ki so javno krite, vključno z delitvijo stroškov za te storitve.
Kot vemo, smo pred dobrimi 30 leti dobili svojo državo. Vsi smo bili polni navdušenja in marsikateri veljak nam je takrat obljubljal visok standard, celo švicarski. Seveda tudi zdravstvena dejavnost ni bila imuna pred željami po boljšem premoženjskem stanju in boljšem zaslužku izvajalcev. Leta 1992 je v Sloveniji začel veljati zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je znova uvedel možnost zasebnega opravljanja zdravstvene dejavnosti za določene kategorije zdravstvenih delavcev. Ker sem eden izmed njih, pravzaprav se lahko štejem med pionirje zasebništva zobozdravstvene dejavnosti v Sloveniji, lahko rečem, da se je prav na tem področju najbolj razvila zasebna praksa.
Zaradi tega so se zelo spremenile osnove organizacije in izvajanja te dejavnosti. V zobozdravstvu je med vsemi zaposlenimi že več kot polovica zdravnikov v zasebni dejavnosti, podobno velja za zobne tehnike in zobne protetike. Na trgu storitev je vse večja konkurenca, še posebno zaradi podelitve koncesij zasebnim zobozdravnikom, ki jo povečujejo. Vloga zobozdravstvenih domov kot nepridobitnih organizacij pa je preventivno in kurativno varstvo v regiji.
Seveda pa vse ni tako preprosto, saj ZZZS izvajalcem narekuje standard in število opravljenih storitev, tu pa se začne zatikati. Tako imenovana košarica storitev je predmet polemik med izvajalci in plačnikom, pacientom pa krati pravice do pravočasne oskrbe zaradi predolgih čakalnih vrst. Zato se prevečkrat postavlja vprašanje, kaj sploh v tej košarici je in kaj vanjo spada?
Naslednje vprašanje, ki se postavlja ob trenutnem sistemu pa je, kako so posamezne storitve vrednotene in koliko sredstev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja porabimo za zobozdravstvo. Materialov, ki jih ZZZS ponuja kot standard in so še edini, pri katerih se stroški pokrijejo z obračunano ceno, že dolgo ni več na trgu oziroma jih preprosto ne izdelujejo več. Torej so izvajalci te dejavnosti prisiljeni vgrajevati alternativo materialom, ki jih kot standard priznava ZZZS, čeprav so dražji in na koncu seveda bremenijo uporabnika. Še vedno pa so slabši od materialov, ki jih ponujajo zasebniki …
Po opisanih težavah s čakalnimi dobami, z neprimernim materialom in mačehovskim odnosom do zobozdravnikov v javni zdravstveni mreži se človek vpraša, ali smernicam Svetovne zdravstvene organizacije o javni dobrini v Sloveniji res sledimo. Vse bolj se ugotavlja, da so zdravi zobje povezani s tveganjem za druge bolezni, z načinom, kako obravnavamo zobozdravstvo, pa delujemo ravno nasprotno.
Ker omenjena košarica sistem trenutno bolj zavira, kot ga popravlja, je košarico smiselno popraviti ali pa vse storitve odstraniti iz košarice: prenehajmo se pretvarjati, da je sedanje slovensko zobozdravstvo del košarice in javno dobro, v takih razmerah to gotovo ni. To kažejo slabi materiali, predolge čakalne dobe, premalo preventive, neurejeni standardi, neurejeno financiranje.
Smiselno bi bilo določiti pot do splošnega zdravstvenega varstva za ustno zdravje, ki je lahko opredeljeno kot model brez kritja, z omejeno pokritostjo, z delno pokritostjo, celovito ali napredno pokritostjo. Seveda pa je pomembno poudariti, da je dolžnost vsakega državljana, da preventivno skrbi za svoje ustno zdravje in da ni sistema, ki bi to lahko opravil namesto njega. Vendar v naši družbi prevečkrat iščemo samo svoje pravice in posledično pozabljamo na dolžnosti. Uresničevanje boljšega dostopa zahteva zavezanost celotne skupnosti do javnega zdravja in osnovne oskrbe ustnega zdravja. Ni zdravja brez ustnega zdravja in skrbi za ustno zdravje.
***
Dr. Miran Forjanič, doktor znanosti s področja menedžmenta in diplomirani zobni protetik.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
