Mir v Evropi je velik porok miru v svetu

Na naše spominjanje na začetke upora zoper okupatorja, ki ga je navdihnila ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda, in na slovesnosti ob osemdeseti obletnici veličastne zmage demokratičnih zaveznikov v drugi svetovni vojni, katerih del smo bili tudi Slovenci, legajo temne sence vojn.

Z ničimer opravičljiva ruska agresija na Ukrajino se je prevesila v tretje leto. Divjanje izraelske soldateske z nepredstavljivimi zločini in genocidom se je prevesilo v drugo. Jezik vojne je izrinil govorico miru. Evropski državniki se, tako kot pred veliko vojno, kot mesečniki prepuščajo toku, ki lahko vodi v morebitno novo svetovno vojno, hujšo od vseh dosedanjih.

Zdaj, ko ZDA zapirajo varnostni dežnik nad Evropo, ko se je končalo obdobje samoumevnega političnega in obrambnega zavezništva med Evropo in ZDA, se je govorjenje o vojni kot realni grožnji Evropi še okrepilo. Kot da je naša evropska skupnost míru obrnila hrbet. Krepijo se zahteve po povečevanju denarja »za odpornost in obrambo«, kot to imenujejo. V resnici gre za zahteve po nakupu in proizvodnji orožja, po oboroževanju. A kopičenje najsmrtonosnejšega orožja Evropi ne bo prineslo ne miru in ne stabilnosti. Nedorečeni in kar čez noč objavljeni predlogi, kako naj si ljudje zagotovijo zaloge za nekajdnevno preživetje, naj bi jih pomirili, v resnici pa vnašajo strah pred vojno in negotovost, kam nas vodijo evropski politiki.

(GOSTUJOČE PERO) Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne!

Res je v sedanjem svetu, polnem nasprotij, veliko razlogov, ki zahtevajo, da smo na nevarnosti bolje pripravljeni, začenši s posledicami podnebnih sprememb, poplavami, požari, sušami. Tudi z vojnami, ki žal vse prepogosto postajajo način reševanja sporov med državami. Na vse to mora odgovorna politika pripraviti svoje državljane in poskrbeti, da bodo sposobni preživeti.

Slovenci imamo s tovrstnimi pripravami dobre izkušnje, le opreti se je treba nanje, in to brez bojazni pred zlorabljanim očitkom o politični kontinuiteti. Kar je dobro, je vredno ohranjati in prilagajati novim razmeram.

Naša vlada sedanje zahteve Nata in EU po okrepitvi obrambe in odpornosti razume širše, ne le kot nakup orožja. Vredno in potrebno jo je pri tem podpreti. Če puška ni v rokah človeka, ki ve, kako jo je treba uporabiti, zakaj in zoper koga, ostane mrtev, nekoristen predmet. To dejstvo govori v prid nujnosti po obrambnem in zaščitnem usposabljanju državljanov. Ti bodo nosilci spoprijemanja z nevarnostmi in odpravljanjem njihovih posledic. Naša Teritorialna obramba, ki je povezala vse osrednje niti odpora, od milice do civilne zaščite, in uspešno odvrnila agresijo jugoslovanske armade, je dobro izhodišče za iskanje ustreznih rešitev. Samo vojska, ki ima trdno oporišče in zavezništva v svojem ljudstvu, katerega vojaško izurjen del je, zmore biti v obrambi uspešna. Načinov tega usposabljanja je več. In izkušnjo s tem imamo.

Divjanje izraelske soldateske z nepredstavljivimi zločini in genocidom se je prevesilo v drugo leto. FOTO: Menahem Kahana/AFP

Živimo v času velikih sprememb. Geslo, rojeno na ruševinah človečnosti in etike, »Nikdar več«, je postalo prazna parola. Sistem mednarodnega prava in institucij, ki naj bi ga varovala, je grobo in skoraj nepopravljivo porušen, kot da ni več orodij, ki bi lahko uravnavala odnose. Zato se zdi, da odnose v svetu uravnava le še groba, brezobzirna moč. Tudi v Evropi.

Pa vendar ima naša celina učinkovito varovalko miru v skoraj pozabljeni Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju. Nastala je v času hladne vojne prav zato, da bi na njej domislili varnostna zagotovila Evropejcem in preprečili spopad, ki bi lahko pripeljal do atomske vojne. Prav zato je treba od vodilnih državnikov v Sloveniji in EU tudi danes zahtevati, da okrepijo in uporabijo mehanizme in orodja tako takratne Konference kot njene naslednice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, da te mehanizme posodobijo in jih uporabljajo, ko iščejo rešitve za končanje vojne v Ukrajini.

Prej ali slej se bo ta vojna končala. Ne bo je izgubila le Ukrajina, ki je vse bolj uničena država, izgubila jo bo tudi Evropa, vsi mi. Ker je nismo znali ali želeli preprečiti. Ker se nismo želeli vživeti v položaj obeh sovražno si stoječih držav, se povprašati po vzrokih za sovražnost in poiskati skupnih razvojnih poti v interesu vseh. In prej ali slej si bo treba odkrito priznati, da Evropa zdaj, po uveljavitvi Trumpovega razumevanja čezatlantskega zavezništva, plačuje davek za nepripravljenost urediti svoje odnose z Rusijo. Ta bo ostala sosed Evrope tudi potem, ko bo ta vojna končana, tudi potem, ko Putina ne bo več. Bo Rusija tudi potem največji varnostni izziv za Evropo, kot je zdaj slišati iz Bruslja in še nekaterih evropskih prestolnic, ali pa vendarle sosed, s katerim je treba imeti urejene odnose? Med Evropo in Rusijo ni nobenega oceana. Prej ali slej se bo tega zavedala tudi Rusija. Tudi ona ne more živeti od vojn in nerealnih imperialnih ambicij.

Zaustavite vojno v Ukrajini!

Mir v Evropi je velik porok miru v svetu. To je izziv, ki Evropo še čaka. Zdaj gotovo bolj aktualen kot kdaj koli prej. Zahteven in občutljiv, a nujen. Zaradi miru in varnosti evropskih ljudi. Zaradi naše skupne prihodnosti. Ni nerazumno od vlad držav EU zahtevati, da prav zdaj razmislijo, kako vzpostaviti novo dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v urejanju teh odnosov in aktivnejšo vlogo v svetu.

To je zahtevna naloga naše generacije in sedanje evropske politične elite. Neodgovorno bi bilo vse to nakopičeno tragično dediščino sovražnosti prepustiti našim naslednikom.

Glede prihodnosti nisem črnogled. Vprašanje je le, koliko je odmaknjena, takšna, kot jo želimo. Slovenci imamo izkušnjo iz dveh velikih vojn in z vojno, uperjeno zoper našo odločitev o življenju v svoji državi. Kot majhen narod na prepišju interesov velikih smo obstali, ker smo bili pogumni, ker smo vedeli, da branimo svoje in da tega namesto nas ne bo storil nihče drug. In ker smo razumeli, katera je prava stran zgodovine. Ta je bila vedno na strani sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in skupnega razvoja. Nikoli na strani vojn. Vse so nam bile vsiljene. Prava stran je bila na strani miru.

Zanj se je vredno boriti. Zanj so se borili slovenski partizani. Za mir. Ko je mir, je možna prihodnost. Takšna, za kakršno smo si prizadevali z uporom leta 1941 in leta 1991, in ni razloga, da se zanjo ne bi zavzemali tudi danes.

***

Milan Kučan, prvi predsednik RS.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.