Tesna struga kurikula
Poletne počitnice so pravi čas za prodajanje dolgčasa. Kar je seveda tudi delo, povrh vsega še neplačano.
Odpri galerijo
Plačano delo je preopevana vrednota – spet namenoma, zato da bi si ono, sicer čedalje slabše plačano, lahko prisvojilo kar največji del našega vsakdana.
Z očmi mrzlično drsim po knjižnih policah v stari dnevni sobi. Rabim čtivo za na letalo. Ne predebelo, ne pretežko, morda obskurno, a vsaj toliko zanimivo, da mi bo mučno bivanje nad oblaki čim hitreje minilo. Izberem Cankarjevo Belo krizantemo in Knjigo o Darwinu, ki vsebuje tudi znanstvenikovo biografijo izpod peresa Marcela Prenanta. Kot se mi dogaja vedno, ko imam časa premalo, oči pa prevelike, skačem od ene knjige do druge, a v obeh mojo pozornost pritegne podobna misel. O temi, ki me že kar nekaj časa blágo zaposluje.
Prenant o Darwinu zapiše takole: »V starosti kakih osem let (1817) zgubi Charles svojo mater in nič kaj rad ne začne hoditi v šolo; še kot odrasel mož je bil mnenja, da je to bilo v nesrečo za njegov razum.« Ivan Cankar pa v eseju Zakaj sem postal socialist v svojem stilu potarna: »Trdim celo, da šole, s kakršnimi nas je avstrijski Bog udaril, ovirajo duševni razvoj človeka, da nam, rekel bi, zaplankajo razum, ker ga stiskajo ter po navadi sčasoma res potisnejo v eno samo tesno strugo. C. kr. [cesarsko kraljeve] šole so bile že prvotno ustanovljene za posel, da vzgajajo c. kr. uradnike; ne vzgojé pa niti takih ne, temveč le c. kr. pisalne stroje.«
Darwin je bil angleški buržuj, ki mu zaradi očetove zapuščine ni bilo treba skrbeti za preživetje; študija ni končal, ker ga je stvar dolgočasila, zaradi materialne preskrbljenosti se je lahko v miru predajal svojim potovalno-znanstvenim obsesijam. Cankar je, nasprotno, izhajal iz proletarske družine, ki si je kruh služila s krojaštvom; tudi on ni končal študija slavistike na Dunaju, a ne iz lenobe, pač pa zaradi pomanjkanja denarja, ki ga tudi pozneje ni imel veliko. A oba, buržuj in proletarec, znanstvenik in umetnik, sta menila, da je šola za človekov umski razvoj prej ko ne škodljiva.
Zadnjič je najstarejša hči, tretji razred osnovne šole, prinesla v podpis test iz »spoznavanja družbe«. Točke je izgubila tam, kjer bi morala definirati »delo«, a je definirala nekaj drugega. Učiteljica je napisano prečrtala in zraven napisala: »Delo je dejavnost, ki jo opravljamo v zameno za denar.« Med podpisovanjem testa se mi je tresla roka: ne zaradi izgubljenih točk, temveč od šoka. Kako je mogoče takšno »stiskanje razuma«?
S to definicijo se namreč nikakor ne strinjam. Kaj pa volontersko delo? In prisilno delo, ki ga je zgodovina polna? Pa tako imenovani shadow work, ki ga je čedalje več? In, ne nazadnje, zloglasno neplačano delo, na katerem svet stoji? Namensko spregledovanje neplačanega dela, predvsem ženskega, je po mnenju mnogih glavna gonilna sila neoliberalnega sistema.
Nekateri zato rešitev vidijo v vpotegnjenju vseh sfer bivanja v ekonomijo, tudi štedilnika. Zanimiva ideja, čeprav zna biti nevarna. Plačano delo je preopevana vrednota – spet namenoma, zato da bi si ono, sicer čedalje slabše plačano, lahko prisvojilo kar največji del našega vsakdana. Sama v njem vidim nujno zlo, ki bi v našem življenju moralo biti časovno omejeno. Ali bo v prihodnosti, ki smo si jo izbrali, to mogoče, je vsekakor stvar debate – ki pa jo ozke definicije iz šolskih programov vnaprej onemogočajo.
Ivan Illich, ki ga morda že poznate, v knjigi Deschooling Society (1971) razkrije vso neučinkovitost institucionaliziranega izobraževanja v »modernih ekonomijah«. Neučinkovitost v smislu »učenja za življenje«. Illich govori o »skritem kurikulu«, nevidnem programu šole, ki nas uči za poslušnost sistemu in njegovim institucijam, za konformistično sprejemanje interesov nosilcev moči. Šola vzgaja, če nekaj ukrademo še Cankarju, »pisalne stroje«, skozi katere sistem reproducira svojo zgodbo, ki je zgodba »moderne revščine«. Pri tem je vseeno, ali gre za javno ali zasebno šolo – to je po Illichu lažna dilema. Prav tako stvari po njegovem ne morejo spremeniti učitelji, pa naj bodo ti še tako dobri, saj so hočeš nočeš sužnji kurikula.
Ko je šla hči v prvi razred, so pri matematiki začeli uvajati metodo ABN, ki jo je »izumil« Jaime Martinez Montero. Ta nova metoda računanja je precej drugačna od metode, po kateri so učili računati nas: številka, številka, črta, izračun. Metodo ABN učenci usvojijo različno hitro; časa imajo menda dve leti, in do zdaj so jo v tem času usvojili še vsi. A na pobudo zaskrbljenih staršev je morala šola sklicati kar nekaj sestankov. Na enem sem bila priča pravi histeriji mater – ne zato, ker metode ne bi razumeli njihovi otroci, temveč zato, ker je niso razumele same. Njihovo razmišljanje iz »tesne struge« je šlo nekako takole: »Me bi želele pomagati našim otrokom, da bi stvar kar najhitreje usvojili in tako lahko prišli v najboljšo srednjo šolo!«
V nasprotju z Illichem se mi zdi, da so edino razpoko v tej vseprisotnosti »kurikula«, ki obvladuje tudi starše, zmožni ustvariti le še najbolj drzni učitelji – tisti, ki staršem na kakšnem sestanku naravnost povedo, naj svojih potomcev ne jemljejo »projektno«, naj ne zatirajo njihove rojevajoče se samostojnosti in jih v imenu bodoče uspešnosti ne morijo z neskončnimi obšolskimi dejavnostmi, saj ustvarjalnost največkrat spregovori v tišini: v samostojni in nevodeni igri, med prostim časom oziroma, po domače, med prodajanjem dolgčasa.
Poletne počitnice so pravi čas za to – za prodajanje dolgčasa. Kar je seveda tudi delo, povrh vsega še neplačano. Če ima otrok preveč energije, je zanj to lahko prava tlaka. A nagrajen vsekakor bo, le da drugače: ob vsakokratni samostojni prodaji kosa dolgčasa se mu bo nekoliko razširila struga razuma, ki jo je med letom s svojimi definicijami klesala in ožila šola.
Prenant o Darwinu zapiše takole: »V starosti kakih osem let (1817) zgubi Charles svojo mater in nič kaj rad ne začne hoditi v šolo; še kot odrasel mož je bil mnenja, da je to bilo v nesrečo za njegov razum.« Ivan Cankar pa v eseju Zakaj sem postal socialist v svojem stilu potarna: »Trdim celo, da šole, s kakršnimi nas je avstrijski Bog udaril, ovirajo duševni razvoj človeka, da nam, rekel bi, zaplankajo razum, ker ga stiskajo ter po navadi sčasoma res potisnejo v eno samo tesno strugo. C. kr. [cesarsko kraljeve] šole so bile že prvotno ustanovljene za posel, da vzgajajo c. kr. uradnike; ne vzgojé pa niti takih ne, temveč le c. kr. pisalne stroje.«
Darwin je bil angleški buržuj, ki mu zaradi očetove zapuščine ni bilo treba skrbeti za preživetje; študija ni končal, ker ga je stvar dolgočasila, zaradi materialne preskrbljenosti se je lahko v miru predajal svojim potovalno-znanstvenim obsesijam. Cankar je, nasprotno, izhajal iz proletarske družine, ki si je kruh služila s krojaštvom; tudi on ni končal študija slavistike na Dunaju, a ne iz lenobe, pač pa zaradi pomanjkanja denarja, ki ga tudi pozneje ni imel veliko. A oba, buržuj in proletarec, znanstvenik in umetnik, sta menila, da je šola za človekov umski razvoj prej ko ne škodljiva.
Zadnjič je najstarejša hči, tretji razred osnovne šole, prinesla v podpis test iz »spoznavanja družbe«. Točke je izgubila tam, kjer bi morala definirati »delo«, a je definirala nekaj drugega. Učiteljica je napisano prečrtala in zraven napisala: »Delo je dejavnost, ki jo opravljamo v zameno za denar.« Med podpisovanjem testa se mi je tresla roka: ne zaradi izgubljenih točk, temveč od šoka. Kako je mogoče takšno »stiskanje razuma«?
S to definicijo se namreč nikakor ne strinjam. Kaj pa volontersko delo? In prisilno delo, ki ga je zgodovina polna? Pa tako imenovani shadow work, ki ga je čedalje več? In, ne nazadnje, zloglasno neplačano delo, na katerem svet stoji? Namensko spregledovanje neplačanega dela, predvsem ženskega, je po mnenju mnogih glavna gonilna sila neoliberalnega sistema.
Nekateri zato rešitev vidijo v vpotegnjenju vseh sfer bivanja v ekonomijo, tudi štedilnika. Zanimiva ideja, čeprav zna biti nevarna. Plačano delo je preopevana vrednota – spet namenoma, zato da bi si ono, sicer čedalje slabše plačano, lahko prisvojilo kar največji del našega vsakdana. Sama v njem vidim nujno zlo, ki bi v našem življenju moralo biti časovno omejeno. Ali bo v prihodnosti, ki smo si jo izbrali, to mogoče, je vsekakor stvar debate – ki pa jo ozke definicije iz šolskih programov vnaprej onemogočajo.
Ivan Illich, ki ga morda že poznate, v knjigi Deschooling Society (1971) razkrije vso neučinkovitost institucionaliziranega izobraževanja v »modernih ekonomijah«. Neučinkovitost v smislu »učenja za življenje«. Illich govori o »skritem kurikulu«, nevidnem programu šole, ki nas uči za poslušnost sistemu in njegovim institucijam, za konformistično sprejemanje interesov nosilcev moči. Šola vzgaja, če nekaj ukrademo še Cankarju, »pisalne stroje«, skozi katere sistem reproducira svojo zgodbo, ki je zgodba »moderne revščine«. Pri tem je vseeno, ali gre za javno ali zasebno šolo – to je po Illichu lažna dilema. Prav tako stvari po njegovem ne morejo spremeniti učitelji, pa naj bodo ti še tako dobri, saj so hočeš nočeš sužnji kurikula.
Ko je šla hči v prvi razred, so pri matematiki začeli uvajati metodo ABN, ki jo je »izumil« Jaime Martinez Montero. Ta nova metoda računanja je precej drugačna od metode, po kateri so učili računati nas: številka, številka, črta, izračun. Metodo ABN učenci usvojijo različno hitro; časa imajo menda dve leti, in do zdaj so jo v tem času usvojili še vsi. A na pobudo zaskrbljenih staršev je morala šola sklicati kar nekaj sestankov. Na enem sem bila priča pravi histeriji mater – ne zato, ker metode ne bi razumeli njihovi otroci, temveč zato, ker je niso razumele same. Njihovo razmišljanje iz »tesne struge« je šlo nekako takole: »Me bi želele pomagati našim otrokom, da bi stvar kar najhitreje usvojili in tako lahko prišli v najboljšo srednjo šolo!«
V nasprotju z Illichem se mi zdi, da so edino razpoko v tej vseprisotnosti »kurikula«, ki obvladuje tudi starše, zmožni ustvariti le še najbolj drzni učitelji – tisti, ki staršem na kakšnem sestanku naravnost povedo, naj svojih potomcev ne jemljejo »projektno«, naj ne zatirajo njihove rojevajoče se samostojnosti in jih v imenu bodoče uspešnosti ne morijo z neskončnimi obšolskimi dejavnostmi, saj ustvarjalnost največkrat spregovori v tišini: v samostojni in nevodeni igri, med prostim časom oziroma, po domače, med prodajanjem dolgčasa.
Poletne počitnice so pravi čas za to – za prodajanje dolgčasa. Kar je seveda tudi delo, povrh vsega še neplačano. Če ima otrok preveč energije, je zanj to lahko prava tlaka. A nagrajen vsekakor bo, le da drugače: ob vsakokratni samostojni prodaji kosa dolgčasa se mu bo nekoliko razširila struga razuma, ki jo je med letom s svojimi definicijami klesala in ožila šola.
