Preživijo samo tisti spomeniki, pri katerih so ljudje pozabili, na koga ali kaj naj jih sploh spominjajo.

Galerija
Protestniki so pred Belo hišo poskušali zrušiti spomenik predsednika Andrewa Jacksona. FOTO: Tom Brenner/Reuters
Zgodovinski spomin je zmeraj političen. Drugače ne more biti. Kakor namreč pravi stara modrost, zgodovino pišejo zmagovalci. (Kar je sicer misel, ki se jo je v zgodovini poskušalo pripisati marsikomu, od Churchilla do Göringa, v resnici pa izvira iz francoskega in italijanskega časopisja devetnajstega stoletja.) Kakorkoli že, kako naj se kot družba spominjamo svoje preteklosti, je bilo že od nekdaj vprašanje, okoli katerega se bijejo politične bitke. Zlasti glede dileme, kdo med nami si zasluži javni spomenik. V naravi spomenikov je namreč, da povedo, kaj je vredno našega spomina. Spomeniki slavijo. Česar ne slavimo, ne častimo s spomeniki. Da bi bilo leta 2020 drugače kot kdaj poprej v svetovni zgodovini? Nepredstavljivo.
Letos padajo spomeniki in obeležja, v ZDA in drugod po svetu. Na ...
Komentarji