Diktatura z demokratičnimi sredstvi
Erdoğan je sijajen primer avantgardnega politika, ki diktaturo utrjuje z demokratičnimi sredstvi.
Odpri galerijo
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan Foto: AP
Turškemu predsedniku Tayyipu Recepu Erdoğanu se mudi. Zelo mudi. Njegova torkova odločitev, da predsedniške in parlamentarne volitve, ki bi morale biti novembra prihodnje leto, prestavi na 24. junij, bi se utegnila izkazati za zgodovinsko. Še preden bo turška republika praznovala stoletnico obstoja, se namreč lahko ena geostrateško ključnih svetovnih držav in večna kandidatka za pridružitev EU tudi uradno sprevrže v diktaturo.
V resnici pa se je že. Čistke, ki so sledile propadlemu poskusu vojaškega državnega udara (julija 2016), so popolnoma spremenile Turčijo. Erdoğan je razglasil izredne razmere, ki bodo skoraj gotovo v veljavi tudi čez dva meseca, ko bodo Turki ponovno volili. Oblasti so razgradile civilno družbo, sistematično oslabile opozicijo in si podjarmile medije. V zaporih se je zaradi domnevnih povezav z gibanjem v ZDA živečega klerika Fethullaha Gülena, ki ga Erdoğan krivi za organizacijo puča, znašlo desettisoče državnih uradnikov, sodnikov, učiteljev, vojakov, policistov, novinarjev, borcev za človekove pravice, zdravnikov … Zgodil se je politični in marsikje tudi fizični pogrom nad Kurdi. Turčija je konec avgusta 2016 tudi fizično vstopila v sirsko vojno (Ščit Evfrata), pred tremi meseci pa je na severozahodu Sirije odprla še drugo fronto (Oljčna vejica). Erdoğan se je od Washingtona obrnil k Moskvi. Poslabšali so se gospodarski kazalci.
V času izrednih razmer je Erdoğan lani izpeljal referendum o uvedbi predsedniškega režima – o možnosti (njegove) absolutne vladavine. Kljub zaukazani podpori medijev, veliki propagandni akciji in momentumu političnega preživetja v puču, po katerem je turški nacionalizem poletel v nebo, je referendum skoraj padel. A že tedaj je bilo jasno, da Erdoğan z volitvami ne bo čakal do novembra 2019 – v igri je preprosto preveč lokalnih, regionalnih in globalnih neznank, hkrati pa je njegova politična moč dovolj velika, da lahko kadar koli potegne na videz čudaške, megalomanske poteze.
Do zdaj se takšna taktika Erdoğanu, ki se vse bolj oprijema ideologije Muslimanskih bratov, nekakšnega političnega islama, še nikoli ni maščevala. Nasprotno. Turčiji neprekinjeno vlada že šestnajst let. V tem času je skupaj s svojo Stranko pravičnosti in razvoja popolnoma transformiral državo in iz revščine potegnil več deset milijonov ljudi – svojih najzvestejših volivcev in volivk, ki mu zagotavljajo tudi suvereno zmago na predčasnih predsedniških volitvah. Na parlamentarnih – morda zadnjih? – vsaj na videz ne bo tako lahko, a turški nacionalisti (MHP) so mu že vnaprej izrazili vso podporo.
Površnemu opazovalcu dogajanja se Erdoğanove poteze morda zdijo iracionalne in impulzivne. A pogled na njegovo politično delovanje razkriva postopnost in politično premetenost – ta seveda ustvarja časom primerno »postransko škodo«.
Še več. Erdoğan je sijajen primer avantgardnega politika. Takega, ki diktaturo utrjuje z demokratičnimi sredstvi. To je, bodimo pazljivi, trend in ne izjema.
V resnici pa se je že. Čistke, ki so sledile propadlemu poskusu vojaškega državnega udara (julija 2016), so popolnoma spremenile Turčijo. Erdoğan je razglasil izredne razmere, ki bodo skoraj gotovo v veljavi tudi čez dva meseca, ko bodo Turki ponovno volili. Oblasti so razgradile civilno družbo, sistematično oslabile opozicijo in si podjarmile medije. V zaporih se je zaradi domnevnih povezav z gibanjem v ZDA živečega klerika Fethullaha Gülena, ki ga Erdoğan krivi za organizacijo puča, znašlo desettisoče državnih uradnikov, sodnikov, učiteljev, vojakov, policistov, novinarjev, borcev za človekove pravice, zdravnikov … Zgodil se je politični in marsikje tudi fizični pogrom nad Kurdi. Turčija je konec avgusta 2016 tudi fizično vstopila v sirsko vojno (Ščit Evfrata), pred tremi meseci pa je na severozahodu Sirije odprla še drugo fronto (Oljčna vejica). Erdoğan se je od Washingtona obrnil k Moskvi. Poslabšali so se gospodarski kazalci.
V času izrednih razmer je Erdoğan lani izpeljal referendum o uvedbi predsedniškega režima – o možnosti (njegove) absolutne vladavine. Kljub zaukazani podpori medijev, veliki propagandni akciji in momentumu političnega preživetja v puču, po katerem je turški nacionalizem poletel v nebo, je referendum skoraj padel. A že tedaj je bilo jasno, da Erdoğan z volitvami ne bo čakal do novembra 2019 – v igri je preprosto preveč lokalnih, regionalnih in globalnih neznank, hkrati pa je njegova politična moč dovolj velika, da lahko kadar koli potegne na videz čudaške, megalomanske poteze.
Do zdaj se takšna taktika Erdoğanu, ki se vse bolj oprijema ideologije Muslimanskih bratov, nekakšnega političnega islama, še nikoli ni maščevala. Nasprotno. Turčiji neprekinjeno vlada že šestnajst let. V tem času je skupaj s svojo Stranko pravičnosti in razvoja popolnoma transformiral državo in iz revščine potegnil več deset milijonov ljudi – svojih najzvestejših volivcev in volivk, ki mu zagotavljajo tudi suvereno zmago na predčasnih predsedniških volitvah. Na parlamentarnih – morda zadnjih? – vsaj na videz ne bo tako lahko, a turški nacionalisti (MHP) so mu že vnaprej izrazili vso podporo.
Površnemu opazovalcu dogajanja se Erdoğanove poteze morda zdijo iracionalne in impulzivne. A pogled na njegovo politično delovanje razkriva postopnost in politično premetenost – ta seveda ustvarja časom primerno »postransko škodo«.
Še več. Erdoğan je sijajen primer avantgardnega politika. Takega, ki diktaturo utrjuje z demokratičnimi sredstvi. To je, bodimo pazljivi, trend in ne izjema.
