Ni še konec
Obalne občine so bile v zadnjih letih pogosto deležne zelo nenavadnih sodnih sklepov.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Koprski župan Aleš Bržan je z vetrom v jadrih prepričljivo usmeril jadrnico in posadko, ki že pri prvih obratih deluje veliko bolj izkušeno od številnih napovedi. Dokazuje, da preudaren župan lahko za občino naredi še več, kot je naredil predhodnik. Sploh glede na to, koliko časa je ta izgubil s svojimi nesmiselnimi spopadi in besednimi borbami.
Povolilni Koper kaže najprej, na kako trhli veji je sedel Boris Popovič. Že na prvi ustanovni seji so ga zapustili trije svetniki, še nekaj ga bo zapustilo v prihodnjih nekaj tednih. Mnogi njegovi preprosto niso več vzdržali takega odnosa. Utrudil jih je.
Bržan je že pri lučkah naletel na prve finančne »okostnjake«. Druga nemajhna razbremenitev proračuna je odhod osemčlanske ekipe najožjih Popovičevih sodelavcev, zaposlenih na njegovo zaupanje in »prefinjen« čut za »dobre« kadre, za katere niti ostali zaposleni v občinski upravi niso prav vedeli, kakšno dodano vrednost so prinašali občinskemu blagostanju.
Prejšnji župan je pustil tudi nekaj dobre osnove in nekaj projektov, s katerimi bo Bržanu že prvo leto lažje kaj pokazati narodu. Vse Popovičevo vendarle ni bilo tako slabo. Dobra zapuščina so ne nazadnje tudi Popovičeve slabosti, saj bo vsaj malce bistremu županu mogoče te slabosti hitro obrniti v svoj prid. Današnji sestanek štirih obalnih županov bo gotovo prva takšna priložnost.
Toda tu je še velik in temen oblak v obliki Francija Matoza. Čeprav celo Popovičevi privrženci ne verjamejo v čudež, je Franci Matoz vnaprej prepričan o sodni odločitvi, ki bo (ne prvič) raje vodila v zaplet. Obalne občine so bile v zadnjih letih pogosto deležne, milo rečeno, zelo nenavadnih sodnih sklepov. Zato še vedno sploh ni odveč zadržanost z izjavami, da je konec enega najbizarnejših koprskih obdobij.
Povolilni Koper kaže najprej, na kako trhli veji je sedel Boris Popovič. Že na prvi ustanovni seji so ga zapustili trije svetniki, še nekaj ga bo zapustilo v prihodnjih nekaj tednih. Mnogi njegovi preprosto niso več vzdržali takega odnosa. Utrudil jih je.
Bržan je že pri lučkah naletel na prve finančne »okostnjake«. Druga nemajhna razbremenitev proračuna je odhod osemčlanske ekipe najožjih Popovičevih sodelavcev, zaposlenih na njegovo zaupanje in »prefinjen« čut za »dobre« kadre, za katere niti ostali zaposleni v občinski upravi niso prav vedeli, kakšno dodano vrednost so prinašali občinskemu blagostanju.
Prejšnji župan je pustil tudi nekaj dobre osnove in nekaj projektov, s katerimi bo Bržanu že prvo leto lažje kaj pokazati narodu. Vse Popovičevo vendarle ni bilo tako slabo. Dobra zapuščina so ne nazadnje tudi Popovičeve slabosti, saj bo vsaj malce bistremu županu mogoče te slabosti hitro obrniti v svoj prid. Današnji sestanek štirih obalnih županov bo gotovo prva takšna priložnost.
Toda tu je še velik in temen oblak v obliki Francija Matoza. Čeprav celo Popovičevi privrženci ne verjamejo v čudež, je Franci Matoz vnaprej prepričan o sodni odločitvi, ki bo (ne prvič) raje vodila v zaplet. Obalne občine so bile v zadnjih letih pogosto deležne, milo rečeno, zelo nenavadnih sodnih sklepov. Zato še vedno sploh ni odveč zadržanost z izjavami, da je konec enega najbizarnejših koprskih obdobij.
