Žebeljne glive
Živimo v času nenehnih sprememb, naš prirojeni odziv je, da se jim upiramo.
Odpri galerijo
Prešernov dan, osrednji slovenski kulturni praznik. Praznujemo ga ob obletnici smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Foto Foto: Jure Eržen/delo
Nežna prha, učinkovita formulacija.« S temi besedami me zapeljuje neželena spletna pošta, ki vsak dan prihaja v moj elektronski predal. Ponuja mi dostopen način, da se znebim nohtnih glivic; besedilo je bilo očitno prevedeno v spletnem prevajalniku. Vsakič, ko pride, je za odtenek drugačno in radostno ga preberem ter se nasmehnem novim računalniško nastalim besednim zvezam, čeprav vem, da sem obenem ob prepadu, na samem robu jezika.
Veliko je bilo povedanega o pomenu in vlogi slovenščine za ohranjanje narodne identitete, o njeni državotvornosti. Še posebno so je usta polna ob kulturnem prazniku, vse pogosteje na način, ki bolj spominja na samoprepričevanje kot na navajanje resnice. Slovenščina kot beseda ženskega spola je na proslavah opevana muza, večinoma osivelih moških kulturne utrdbe, ki si tu pa tam obrnejo kapo za bejzbol v prepričanju, da so s tem pokazali, da je njihov miselni kalup v dobri kondiciji in všečen mladim.
Živimo v času nenehnih sprememb, naš prirojeni odziv je, da se jim upiramo, šele ko uvidimo, da bi nas popeljale na bolje, se jim predamo in se udobno namestimo. A udobje je lahko razvada, še posebno nevarna, ko se poloti nekoga, ki je v javni službi in bi moral skrbeti za višje dobro ter prepoznati razliko med tem, kaj je po njegovi oceni bolje in kaj je prav. Tudi napake in nazadovanje so del procesa, ne smemo jih odtegovati in tudi spodbujati ne. Narava se ves čas poigrava z napakami, večinoma neuspešno, dolgoročno pa ji to zagotavlja obstoj. Obenem je seveda treba ustrezno poskrbeti tudi za zaslužne, njim in njihovemu krogu pomeni izguba službe, ki so ji posvetili življenje, močan ekonomski pretres, lahko celo ogrozi preživetje. Njihovega znanja in izkušenj nikakor ni treba zavreči, kaj šele sramotiti.
Tako pač je, brezsrčen je ta presneti čas, nekoč zaveznik, nenadoma glasnik nasledstva. Stari miselni vzorci in zamere pa trmasto ostajajo, ker jim je udobno, in vajeno vlečejo k tlom kot nafta na krilih ptiča, ki poskuša leteti in preživeti. 'Brizgaj tega in hitro uniči žebeljne glive'!
Veliko je bilo povedanega o pomenu in vlogi slovenščine za ohranjanje narodne identitete, o njeni državotvornosti. Še posebno so je usta polna ob kulturnem prazniku, vse pogosteje na način, ki bolj spominja na samoprepričevanje kot na navajanje resnice. Slovenščina kot beseda ženskega spola je na proslavah opevana muza, večinoma osivelih moških kulturne utrdbe, ki si tu pa tam obrnejo kapo za bejzbol v prepričanju, da so s tem pokazali, da je njihov miselni kalup v dobri kondiciji in všečen mladim.
Živimo v času nenehnih sprememb, naš prirojeni odziv je, da se jim upiramo, šele ko uvidimo, da bi nas popeljale na bolje, se jim predamo in se udobno namestimo. A udobje je lahko razvada, še posebno nevarna, ko se poloti nekoga, ki je v javni službi in bi moral skrbeti za višje dobro ter prepoznati razliko med tem, kaj je po njegovi oceni bolje in kaj je prav. Tudi napake in nazadovanje so del procesa, ne smemo jih odtegovati in tudi spodbujati ne. Narava se ves čas poigrava z napakami, večinoma neuspešno, dolgoročno pa ji to zagotavlja obstoj. Obenem je seveda treba ustrezno poskrbeti tudi za zaslužne, njim in njihovemu krogu pomeni izguba službe, ki so ji posvetili življenje, močan ekonomski pretres, lahko celo ogrozi preživetje. Njihovega znanja in izkušenj nikakor ni treba zavreči, kaj šele sramotiti.
Tako pač je, brezsrčen je ta presneti čas, nekoč zaveznik, nenadoma glasnik nasledstva. Stari miselni vzorci in zamere pa trmasto ostajajo, ker jim je udobno, in vajeno vlečejo k tlom kot nafta na krilih ptiča, ki poskuša leteti in preživeti. 'Brizgaj tega in hitro uniči žebeljne glive'!
