Petrol, odličen primer absurda kapitalističnega upravljanja

Lahko bi tudi zapisali: Kar ste želeli, ste dobili. Prišlo je namreč do točke, ko pohlep izsiljuje državo in ljudi. To je simptom pohlepa in pomanjkanja odgovornosti, ki ne sme biti sprejet v družbi (Nika Kovač). Minister Jevšek pa poziva k državotvornemu ravnanju. In to v imenu države, ki je najodgovornejša za blaginjo državljanov. Kako smo lahko prišli v tako stanje?

Kot prvo, pozabili smo na Ustavo Republike Slovenije, ki v členu 74 določa, da se »gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo«. Pri tem pojem javne koristi ni natančneje opredeljen. Zato se to določilo v praksi pozablja oziroma sploh ni uveljavljeno, saj je ta ustavni člen v izvedbenih predpisih popolnoma zapostavljen.

Iz temeljnih izvedbenih predpisov, kot sta zakon o gospodarskih družbah (ZGD) in zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), lahko razberemo samo morebitne koristi ustanoviteljev in družbenikov podjetja. To dejstvo postavlja tudi vprašanje ustavnosti teh predpisov in celotnega informacijskega sistema v podjetjih, ki v računovodskih izkazih pozna samo poslovni izid (dobiček ali izgubo) kot temeljni izložek iz podjetij. Le-ta pa ne more in ne sme pomeniti edine javne koristi. To dejstvo so prezrli vsi pravniki, ki so pod vplivom neoliberalistične doktrine pridno prepisovali tuje zakone pri pisanju našega ZGD.

Kot drugo, v okviru razprav in govorov o družbeni odgovornosti smo pozabili, da le-ta pomeni odgovornost za prispevek k družbeni blaginji, torej za novoustvarjeno vrednost, ki pripada vsem deležnikom, in ne za ustvarjanje dobička, ki v kapitalizmu pripada samo lastnikom kapitala. Lep primer je Združenje nadzornikov Slovenije, ki je še leta 2024 ponosno predstavilo kodeks upravljanja javnih delniških družb, kjer družbena odgovornost ni omenjena niti z eno besedo.

Kot tretje, kadrovanje v Petrolu je bilo vedno v interesu strankokracije v imenu demokracije, namenjeno našim in zaslužnim kadrom. Le-tem je bila in je družbena odgovornost podjetja popolnoma tuj, v najboljšem primeru pa nepomemben pojem.

Kot četrto, delničarji Petrola vidijo samo svoj interes, saj nas neoliberalizem prepričuje, da je tako edino pravilno. Znotraj te strukture ima država (skupaj s Slovenskim državnim holdingom in Kapitalsko družbo) kar 32 odstotkov delnic, kar bi ji moralo dati ustrezen vpliv, če je ne bi zanimale samo dividende.

Kot peto, domače in tuje fizične osebe obvladujejo 22,2-odstotni delež, ki pa se običajno ne kaže kot pomemben dejavnik poslovne politike Petrola. Ljudje namreč pozabljamo na lastno družbeno odgovornost za svoje delovanje na treh področjih: v organizacijah, kjer delujemo, v ožjem in širšem okolju, kjer živimo (torej do drugih), in v razmerju do samega sebe (npr. fizično in psihično zdravje).

Primer Petrola se torej kaže kot kompleksen problem in tipični proizvod dosledne kapitalistične usmeritve. Ne glede na to, do kakšnih kompromisnih rešitev bo prišlo, je pomemben razmislek, kaj narediti, da do takih primerov ne pride. Za kaj takega pa s(m)o odgovorni vsi našteti v zgornjih petih točkah. Čas je za ustrezne spremembe, ne samo v predpisih, temveč tudi v naših glavah.

***

Dr. Živko Bergant, Ljubljana