Dilema pod gladino

»Po skoraj sto letih življenja na tem planetu zdaj razumem, da najbolj pomemben del Zemlje ni na površju, ampak pod morsko gladino. Med mojim življenjem smo bili na potovanju odkrivanja oceana. Šele zdaj vemo, kaj ta pomeni za prihodnost našega sveta. Kar smo odkrili, lahko spremeni vse. Ko enkrat resnično vidite morje, ne boste na Zemljo nikoli več gledali z enakimi očmi. Ocean je sistem, ki pri življenju vzdržuje planet in je naš največji zaveznik proti podnebni katastrofi. A zdaj se je znašel na razpotju. Iz oceana izsesavamo življenje. Zdaj je v tako slabem stanju, da je težko ne izgubiti upanja.« S temi besedami je neuničljivi raziskovalec, pisec in avtor številnih televizijskih oddaj sir David Attenborough malo po tem, ko je maja letos vstopil v stoto leto življenja, pospremil svoj najnovejši dokumentarni film Ocean.

Veliki poznavalec živalskega in rastlinskega sveta naše Zemlje, ki z očitno radostjo deli skrivnosti z generacijami gledalcev, je (morda svoj zadnji) film izkoristil tudi kot eno zadnjih priložnosti, da nas prebudi in aktivira, da zaščitimo oceane. Če tega ne naredimo zaradi narave, moramo to narediti predvsem zaradi nas samih, je opomnil. (Mimogrede, morda se bomo na takšen poziv, ki igra na strune uničujočega egocentrizma, le odzvali.) Zato v filmu ne prikazuje le najlepših in najbolj osupljivih odkritij, temveč tudi uničenje in razdejanje v globinah, ki ga nimamo neposredno pred očmi. Če pa si jih vztrajno zatiskamo, odmislimo, da problem sploh obstaja.

Kljub vsemu Attenborough verjame, da vse še ni izgubljeno. Ve, da ima ocean izredno moč in da si lahko hitro opomore. Zaveda pa se tudi, da sam te spremembe ne bo dočakal, je ob premieri povedal v intervjuju za The Times. »Skoraj vse države na Zemlji so se pravkar vsaj na papirju dogovorile, da bodo dosegle minimum in zaščitile tretjino oceanov. Zdaj smo se skupaj znašli pred izzivom, da to uresničimo,« je izjavil v upanju, da bo svet na razpotju izbral pravo pot.

Mnogi oblastniki takšnih pozivov nočejo slišati ali jih preslišijo, o čemer pišemo tudi v Nedelovi temi na sosednji strani. Še naprej izsesavajo življenje iz oceanov, kot pravi Attenborough.

Ljudem žal pogosto manjka senzibilnosti in sočutja do živih bitij, tudi ljudi. O tem ve veliko tudi Attenboroughova spoštovana in čila kolegica, 91-letna Jane Goodall. Če ne bi navezala zaupnega stika s šimpanzi, se nikoli ne bi dokopala do revolucionarnih spoznanj o njih. Po vseh letih ni pozabila, da so jo kolegi radi opominjali, naj šimpanzom ne daje imen, ampak številke, in naj ne govori, da imajo živali osebnost, pamet, čustva, saj to premoremo le ljudje. »V otroštvu sem imela odličnega učitelja, ki je vedel, da je vse, kar so govorili ti profesorji, neumnost. To je bil moj pes Rusty. Vsi, ki imate svoje ljubljenčke, psa, mačko, morskega prašička, zajca, papigo ali kaj drugega, zelo dobro veste, da ljudje nismo edina bitja na tem planetu, ki imamo svojo osebnost, pamet in čustva. Z leti je tudi znanost sprejela, da nismo ločeni od živalskega kraljestva, ampak smo del njega,« je z nasmeškom povedala na enem od predavanj.

David jih ima 99, Jane 91. Dva izjemna človeka sta se v izpolnjenem življenju dokopala do velikih modrosti. Je prepozno, da jima prisluhnemo?