Dobrodošli na Mölltalu!
Štiri ure in pol na avstrijskem ledeniškem smučišču, ki je pobeljeno 330 dni na leto.
Odpri galerijo
Bela ... poljana, ki čaka .... FOTO: Grega Kališnik
Bila so leta, desetletja bolj ali manj pravočasnih zim, ko je bilo treba na alpsko smučarsko uverturo počakati. Da strmali pobeli sneg. Nekoč zgolj od narave dan, z modernizacijo tudi umetno nabrizgan. Leta izkušenj pa so me obdarila s spoznanjem, da na sneg ni treba čakati, ker sneg čaka tebe. Na ledenikih.
In če se slovenska Koroška rada pohvali z eno boljših smučark v zgodovini vijuganja, se avstrijska pokrajinska soimenjakinja z ledeniškim smučiščem, ki ni zasneženo zgolj 35 dni. V letu. Imenuje se Mölltal.
Brskaje po precej prepustnem spominskem situ, mi kane, da sem tam nekoč že bil, bi rekel, da službeno, v družbi prvega zmagovalca tekme alpskega svetovnega pokala za našo državo in (to je drug človek) prvega Zemljana, ki je smučal z vršiča Everesta, smo preizkušali smuči. Natančneje, para amaterji bolj gostinsko ponudbo.
In glede na to, da nam knedli niso teknili, smo bili skoncentrirani, pa ne pretirano dolgo, na utekočinjeno. Ne pomnim, kakšno je bilo vreme, splošna ocena pa – megleno.
A vremena se niso zgolj zjasnila, ampak tudi zresnila. Ker ena članica družinskega boba štiriseda preferira športe na suhem, druga pa je poškodovana, sva se na smučarsko premiero letošnje sezone odpravila fanta od fare (ceneje!). Oba z namazanimi in nabrušenimi dilcami, naostrena tudi mentalno.
Garmin naju je obvestil, da imava do cilja cirka dve uri in pol. Mlajši je doma obljubil, da bo med vožnjo ponavljal nemščino, starejši ima uk tega jezika že daleč za seboj. Obljubil pa je, da bo pozoren na cesti.
Ker se niti onstran karavanške enocevke ni v oblačni kritini luknja naredila, sem na počivališču prvič tega dne, pa tridesetič tisti teden, preveril mölltalske spletne kamere. Podoba na telefončku me je pomirila, peljala sva se proti nebesom, ta pa so malo više nad morjem.
Garmina nisva razočarala in po napovedih vpeljala v vasico Flattach. O vlakcu, tega sem se spred let spomnil, niti sluha. Pač pa osemkilometrska gorska cestica. Ki so jo teden, dva prej nasilno prekinili plazovi, ki jih je prožilo dolgotrajnejše deževje. Na enosmernih odsekih sva imela srečo, da zgodaj dopoldne nad smučanjem še nihče ni obupal, in slednjič pridrvela na velikansko parkirišče.
Tam pa znane govorice, hrvaščina, štajerščina, slovaščina ali češčina in variante nemščine. Nerazumljive in komaj razumljive.
Naslednja postaja, potem ko odšteješ evre za smučarsko vozovnico, otroška je manj vredna od odrasle, za seniorsko pač še nisem prezrel, je vožnja z vlakcem. Osem minut po predorski cevi, glede na to, da je ostenje par centimetrov od kompozicije, se zdi, da gre vrtoglavo hitro in zelo strmo navzgor.
Uradno 40 na uro, v 480 sekundah se dvigneš 1000 metrov više. In ko izstopiš, je okoli tebe vse belo. Pa še vedno neprimerno za smučanje. Treba je sesti še v gondolo in po nekaj minutah si na konju. Vrhu, od koder že lahko (vele)slalomiraš navzdol, lahko pa se s šestsedežnico povzpneš na več kot tri tisočake.
Seveda niti v nebesih ne gre vse po maslu. Če je bilo že spodaj, na parkirišču, treba napeti vse moči, da sva eno od štirih nog, stopal, spravila v popolnoma nov pancer, so jo zgoraj, ko naju je od užitkarjenja ločilo le še nekaj minut, zagodle dilce. Katerih vezi niso dovolj objemale smučarskega obuvala, da je ob najmanjši sili zletelo iz rekvizita.
»Oči, danes ne bom mogel smučati!« je bilo slišati. Živčni končiči na najvišjih vrtljajih, a kot po čudežu, polmilimetrska prilagoditev avtomatov, tako smo vedno in povsod rekli smučarskim vezem, in poservisirana je bila še zadnja nevšečnost. No, ena zadnjih.
Ker preprosto nimam besed, da bi popisal, potipkal občutja ob prvih zavojih po steptanih kristalih, se naslonim na mölltalsko samoreklamiranje, ki leporeči o svežem zraku, sanjskih progah vseh mogočih težavnostnih stopenj, kratkih čakalnih vrstah, skritem namigu vsem smučarjem ...
Okej, zrak je bil svež, nebo brez oblačka ni bilo zasluga lastnikov smučišča, ledenik ni ravno skriti namig smučarjem, če bi bil, se jih ne bi že med tednom toliko odpravilo nanj ... glede čakalnih vrst pa, res jih ni bilo, niti na najprivlačnejši sedežnici, dokler se ni začela kujati.
In spravljati ob pamet smučarskih klubov, ki so na najvišji strmini z veleslalomskimi špurami zasedali dve tretjini smučišča, pa tudi netekmovalcem, ki so obtičali na jeklenici, kljub toplemu vremenu ni bilo najprijetneje. Ne nazadnje je čas denar, tudi na smučišču.
Zatorej sva dodobra spoznala progo, ki se je vila pod vzpenjačo. Hujših naporov od vsakokratnega snemanja in natikanja dilc to pač ni pomenilo. Posebno blagodejna pa se je pokazala potrditev rekla, da telo po daljšem premoru določenih športnih gibov pač ne pozabi. Sam sem bil v nekaj minutah v običajni katastrofalni formi, ki jo vzdržujem že dlje časa.
Našteval sem mu besede saft, süsse, sahne, pa ni šlo. Vsaj ne v želeni kombinaciji. Potem pa se le porodi beseda šlag.
Ker sva imela bombici z mesninami in namazi s seboj, sva dodaten denar v nebesih zapravila le za pijačo. Mislim, da mi četrtič v življenju na nemško govorečem območju ni uspelo naročiti soka s smetano. Našteval sem besede saft, süsse, sahne, pa ni šlo. Vsaj ne v želeni kombinaciji, potem z gostincem le nekako prideva do besede, ki se v slovenščini lahko popačeno izpiše šlag.
Tako da sem v kozarec prejel gosti sok, kozarec je potoval v skodelico z vrelo vodo, da se je pogrel, v kavno šalčko pa se je pocedila porcija šlaga. S slamico za popoln videz. Iz sestavin ustvariti sok s smetano ni bilo težko. Pred vsem tem sem seveda brez težav naročil dva sadna čaja, smetanasti sok je bil pač nagrada mlajšemu za spoštljivo obnašanje do očeta. In potrpežljivo čakanje na dni takih spustov.
Navzdol z vlakcem je šlo, po štirih urah in pol dričanja, varljivih občutkov še hitreje kot navzgor, kar je teoretično nemogoče, ker sta vlakca dva, v nekakšni navezi, in se nekje sredi predora varno srečata.
Vožnja, ki bi jo lahko imenoval pot prepotenih sardin srednjeevropskih dežel, je ob očetovem namigovanju, da je nesreča takšnega vlaka lahko usodna, pa kaj bi se zgodilo, če kdo v osmih minutah ne more vetrcev zadržati, pa če sploh ne pomislimo, kaj bi bilo, če bi nekomu po preveč šilcih, podloženih z bratwurst(ko), postalo prišlo – minila v osmih minutah.
Po najlepšem delu smučarije, sezuvanju klipsnaric, z desetimi evri vrnjene kavcije v žepu, sva v neki vasi spregledanega imena tik ceste našla picerijo, kjer je bil za šankom, po sinovem mnenju, reden gost, za eno miz mlad kerl, pospravljajoč pico velikanko, v kotu pa malone japi z laptopom. Slovansko obarvana nemščina, margerita pač italijanskega vonja in okusa.
Za poobedek pa ponavljanje nemščine na zadnjem sedežu enoprostorca in na sprednjem levem pazljiva vožnja v črni noči, kjer komaj zaznaš, kdaj zapelješ v karavanški, poudarek, dvosmerni predor. In kdaj iz njega.
Zvečer, ko pestuješ misli odsmučanega dne, ti preostane le še, da prižgeš teve in vidiš, kaj se dogaja v širnem svetu. In ne nazadnje domovini. Onega večera sem zvedel, da so naprave zagnala nekatera – slovenska smučišča.
In če se slovenska Koroška rada pohvali z eno boljših smučark v zgodovini vijuganja, se avstrijska pokrajinska soimenjakinja z ledeniškim smučiščem, ki ni zasneženo zgolj 35 dni. V letu. Imenuje se Mölltal.
Brskaje po precej prepustnem spominskem situ, mi kane, da sem tam nekoč že bil, bi rekel, da službeno, v družbi prvega zmagovalca tekme alpskega svetovnega pokala za našo državo in (to je drug človek) prvega Zemljana, ki je smučal z vršiča Everesta, smo preizkušali smuči. Natančneje, para amaterji bolj gostinsko ponudbo.
In glede na to, da nam knedli niso teknili, smo bili skoncentrirani, pa ne pretirano dolgo, na utekočinjeno. Ne pomnim, kakšno je bilo vreme, splošna ocena pa – megleno.
A vremena se niso zgolj zjasnila, ampak tudi zresnila. Ker ena članica družinskega boba štiriseda preferira športe na suhem, druga pa je poškodovana, sva se na smučarsko premiero letošnje sezone odpravila fanta od fare (ceneje!). Oba z namazanimi in nabrušenimi dilcami, naostrena tudi mentalno.
Garmin naju je obvestil, da imava do cilja cirka dve uri in pol. Mlajši je doma obljubil, da bo med vožnjo ponavljal nemščino, starejši ima uk tega jezika že daleč za seboj. Obljubil pa je, da bo pozoren na cesti.
Ker se niti onstran karavanške enocevke ni v oblačni kritini luknja naredila, sem na počivališču prvič tega dne, pa tridesetič tisti teden, preveril mölltalske spletne kamere. Podoba na telefončku me je pomirila, peljala sva se proti nebesom, ta pa so malo više nad morjem.
Vozi nas vlakec ...
Garmina nisva razočarala in po napovedih vpeljala v vasico Flattach. O vlakcu, tega sem se spred let spomnil, niti sluha. Pač pa osemkilometrska gorska cestica. Ki so jo teden, dva prej nasilno prekinili plazovi, ki jih je prožilo dolgotrajnejše deževje. Na enosmernih odsekih sva imela srečo, da zgodaj dopoldne nad smučanjem še nihče ni obupal, in slednjič pridrvela na velikansko parkirišče.
Tam pa znane govorice, hrvaščina, štajerščina, slovaščina ali češčina in variante nemščine. Nerazumljive in komaj razumljive.
Naslednja postaja, potem ko odšteješ evre za smučarsko vozovnico, otroška je manj vredna od odrasle, za seniorsko pač še nisem prezrel, je vožnja z vlakcem. Osem minut po predorski cevi, glede na to, da je ostenje par centimetrov od kompozicije, se zdi, da gre vrtoglavo hitro in zelo strmo navzgor.
Sredi tedna lahko uživaš celo v trenutkih osamljenosti.
FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Uradno 40 na uro, v 480 sekundah se dvigneš 1000 metrov više. In ko izstopiš, je okoli tebe vse belo. Pa še vedno neprimerno za smučanje. Treba je sesti še v gondolo in po nekaj minutah si na konju. Vrhu, od koder že lahko (vele)slalomiraš navzdol, lahko pa se s šestsedežnico povzpneš na več kot tri tisočake.
Seveda niti v nebesih ne gre vse po maslu. Če je bilo že spodaj, na parkirišču, treba napeti vse moči, da sva eno od štirih nog, stopal, spravila v popolnoma nov pancer, so jo zgoraj, ko naju je od užitkarjenja ločilo le še nekaj minut, zagodle dilce. Katerih vezi niso dovolj objemale smučarskega obuvala, da je ob najmanjši sili zletelo iz rekvizita.
»Oči, danes ne bom mogel smučati!« je bilo slišati. Živčni končiči na najvišjih vrtljajih, a kot po čudežu, polmilimetrska prilagoditev avtomatov, tako smo vedno in povsod rekli smučarskim vezem, in poservisirana je bila še zadnja nevšečnost. No, ena zadnjih.
Ker preprosto nimam besed, da bi popisal, potipkal občutja ob prvih zavojih po steptanih kristalih, se naslonim na mölltalsko samoreklamiranje, ki leporeči o svežem zraku, sanjskih progah vseh mogočih težavnostnih stopenj, kratkih čakalnih vrstah, skritem namigu vsem smučarjem ...
Okej, zrak je bil svež, nebo brez oblačka ni bilo zasluga lastnikov smučišča, ledenik ni ravno skriti namig smučarjem, če bi bil, se jih ne bi že med tednom toliko odpravilo nanj ... glede čakalnih vrst pa, res jih ni bilo, niti na najprivlačnejši sedežnici, dokler se ni začela kujati.
In spravljati ob pamet smučarskih klubov, ki so na najvišji strmini z veleslalomskimi špurami zasedali dve tretjini smučišča, pa tudi netekmovalcem, ki so obtičali na jeklenici, kljub toplemu vremenu ni bilo najprijetneje. Ne nazadnje je čas denar, tudi na smučišču.
Sok in smetana
Zatorej sva dodobra spoznala progo, ki se je vila pod vzpenjačo. Hujših naporov od vsakokratnega snemanja in natikanja dilc to pač ni pomenilo. Posebno blagodejna pa se je pokazala potrditev rekla, da telo po daljšem premoru določenih športnih gibov pač ne pozabi. Sam sem bil v nekaj minutah v običajni katastrofalni formi, ki jo vzdržujem že dlje časa.
Našteval sem mu besede saft, süsse, sahne, pa ni šlo. Vsaj ne v želeni kombinaciji. Potem pa se le porodi beseda šlag.
Ker sva imela bombici z mesninami in namazi s seboj, sva dodaten denar v nebesih zapravila le za pijačo. Mislim, da mi četrtič v življenju na nemško govorečem območju ni uspelo naročiti soka s smetano. Našteval sem besede saft, süsse, sahne, pa ni šlo. Vsaj ne v želeni kombinaciji, potem z gostincem le nekako prideva do besede, ki se v slovenščini lahko popačeno izpiše šlag.
Tako da sem v kozarec prejel gosti sok, kozarec je potoval v skodelico z vrelo vodo, da se je pogrel, v kavno šalčko pa se je pocedila porcija šlaga. S slamico za popoln videz. Iz sestavin ustvariti sok s smetano ni bilo težko. Pred vsem tem sem seveda brez težav naročil dva sadna čaja, smetanasti sok je bil pač nagrada mlajšemu za spoštljivo obnašanje do očeta. In potrpežljivo čakanje na dni takih spustov.
Navzdol z vlakcem je šlo, po štirih urah in pol dričanja, varljivih občutkov še hitreje kot navzgor, kar je teoretično nemogoče, ker sta vlakca dva, v nekakšni navezi, in se nekje sredi predora varno srečata.
Vožnja, ki bi jo lahko imenoval pot prepotenih sardin srednjeevropskih dežel, je ob očetovem namigovanju, da je nesreča takšnega vlaka lahko usodna, pa kaj bi se zgodilo, če kdo v osmih minutah ne more vetrcev zadržati, pa če sploh ne pomislimo, kaj bi bilo, če bi nekomu po preveč šilcih, podloženih z bratwurst(ko), postalo prišlo – minila v osmih minutah.
Po najlepšem delu smučarije, sezuvanju klipsnaric, z desetimi evri vrnjene kavcije v žepu, sva v neki vasi spregledanega imena tik ceste našla picerijo, kjer je bil za šankom, po sinovem mnenju, reden gost, za eno miz mlad kerl, pospravljajoč pico velikanko, v kotu pa malone japi z laptopom. Slovansko obarvana nemščina, margerita pač italijanskega vonja in okusa.
Za poobedek pa ponavljanje nemščine na zadnjem sedežu enoprostorca in na sprednjem levem pazljiva vožnja v črni noči, kjer komaj zaznaš, kdaj zapelješ v karavanški, poudarek, dvosmerni predor. In kdaj iz njega.
Zvečer, ko pestuješ misli odsmučanega dne, ti preostane le še, da prižgeš teve in vidiš, kaj se dogaja v širnem svetu. In ne nazadnje domovini. Onega večera sem zvedel, da so naprave zagnala nekatera – slovenska smučišča.
