Kaj ima ljubezen s tem?

Berem knjigo Diptih Colombe Schneck, ki je v prevodu Eve Mahkovic izšla pri založbi No!Press. 

V noveli Milina kravla se protagonistka pri petdesetih noro zaljubi v moškega, ki ga je spoznala še kot najstnica. Usodna ljubezen pač. Kratki, ekonomični stavki, čustva pod površjem, med vrsticami, prizori, kot bi gledala Truffautov film, ki ga tudi sama citira. Ključni stavek za L'amour fou: Ne morem živeti s tabo in ne brez tebe.

Moškemu je ime Gabriel. Z njo se ljubi tako, kot se še ni ljubila, govori ji stvari, ki jih prej nihče ni govoril. Je moški, ki jo je naučil plavati, ki jo je naučil, da ima telo, moški, ki je preplezal dva metra visoko ograjo z železnimi konicami, da bi jo videl, in moški, ki je verjel v večno ljubezen. Do trenutka, ko je rekel, da sta si preveč različna. Da sta kot dva vesolja.

 Ulegla se je na hladne ploščice v kopalnici, da bi bolečina minila. Kako je to mogoče? Kam je nenadoma izginila ljubezen?

Iz nje se je rodila zgodba. Zgodbe se ne rojevajo iz srečnih ljubezni, srečna ljubezen nima zgodovine, je rekel Denis de Rougemont. Sreča v ljubezni nima umetniške vrednosti, samoironično zapiše Colombe Schneck.

»Vas ljubezen osrečuje? Ne. Ali ljubezen osrečuje osebo, ki jo ljubite? Ne. Ali ljubezen vse uredi tako, da je vse v redu? V resnici ne.« Besede Juliana Barnesa v knjigi Moški in ženska ljubita drug drugega in nista srečna, ki mi jo je davno podaril prijatelj. Ključ za vse ljubezenske romane. Moški in ženska ljubita in nista srečna.

V zahodni literaturi ni velikega ljubezenskega romana brez trikotnika, brez prepovedane ljubezni. Zakaj bi govorili o srečnem paru, ki se ubada s tem, kako preživeti ali kako se imeti še vedno rad, ko pa prepovedana ljubezen ponuja toliko dramatičnih zapletov.

De Rougemont v knjigi Ljubezen in Zahod govori prav o perverziji zahodnega človeka, ki obsoja prešuštvo, hkrati pa vsa njegova umetnost govori točno o tem.

S Colombe Schneck sediva v kavarni, videti je srečna in zadovoljna. Vprašam jo, kaj se je zgodilo z moškim, ki ima v noveli ime Gabriel. Gabriela ni več, pravi. Bil je fantazma, ustvarila sem si ga, tako kot ustvariš umetniško delo. In ko se zgodi razpoka, pade zastor, ljubezni ni več.

Je res, da si ljubezen narišemo? Več ko smo prebrali in videli, bolj ko smo ustvarjalni, bolj mogočna je naša umetnina, ljubezen, ki nima nič opraviti z objektom poželenja. Gledam v zelene oči Colombe Schneck, vanje se ujame sonce, in ne bi ji rada verjela. Še vedno ne.

Pokličem prijateljico, ki po vseh življenjskih zgodbah, po tisoče prebranih knjigah in romanih, še vedno verjame v romantično ljubezen, a se ne oglasi. Pokličem prijatelja in začuda me vzame resno. Nekaj časa je v slušalki molk.

Ne vem, zamrmra. Po mojem v resnici ni važno, ali začaranost ljubezni traja pet minut, tri mesece ali dvajset let. Dokler oba verjameta v to fantazmo, je resnična.

In potem se spomnim na tisti stavek iz Angleškega pacienta, ki me je preganjal desetletja: »Fantazme, vsi zaljubljeni v fantazme.«

Spomnim se na pogovor z belgijskim psihoanalitikom Paulom Verhaeghejem, ki sem ga vprašala, ali je ideja o »veliki ljubezni za vse življenje« samo preživela fantazma nekdanjega sveta.

»Seveda je to fantazma,« je odvrnil. »Ampak to ne pomeni, da takšna ljubezen ne obstaja. Ker v svojem bistvu moški in ženske gradimo svoj svet ravno na fantazmah. Nekaj je resnično prav zato, ker je fantazma.«

Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani: in včasih se svet spremeni, včasih ne, je še zapisal Julian Barnes v drobni knjižici Lege življenja. »Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.«