Paket presenečenja

Kdor je prepričan, da gre svet počasi, a zanesljivo k vragu (prijatelji mi sicer zagotavljajo, da je to kronski dokaz, da se tudi jaz staram), je lahko zadovoljen, ker mu vesolje ponuja dokaze na vsakem koraku.

Ta teden sem ga našla v Ljubljani, natančneje v središču dogajanja v naši metropoli, nakupovalnem središču BTC. Kot sem prebrala, se v eni od tamkajšnjih hal že ves teden vije kača ljudi, ki ne vedo, kaj kupujejo – in menda je ravno v tem čar. Odprla se je namreč tako imenovana pop-up, torej začasna trgovina King Colis, v kateri prodajajo izgubljene in nikoli dostavljene pakete.

Teh pred nakupom ni dovoljeno odpreti, zato je vsak popolno presenečenje. Standardni paket stane 1,99 evra na sto gramov, premium 2,79 evra na sto gramov, kupci, ki imajo za izbiro paketa po vstopu v trgovino na voljo deset minut časa, pa se seveda nadejajo, da bo ravno v njihovem paketu dragocena ura ali zlata palica.

Ideja se je v času korone porodila nekemu Francozu, ki se je nekoč, ko mu naročenega niso dostavili, začel spraševati, kaj se zgodi z vsemi izgubljenimi paketi. Izkazalo se je, da jih uničijo, ker bi bil strošek vrnitve proizvajalcu prevelik. Dobil je boljšo idejo, da jih bo začel prodajati, pop-up trgovino pa je pred Ljubljano že odprl v Parizu, Madridu, Amsterdamu, Københavnu, Stockholmu in na Dunaju.

Mislila sem, da smo dno dosegli že, ko sem sodržavljanke opazovala, kako stojijo v vrsti za pajkice na Gospodarskem razstavišču, a tole se mi vendarle zdi še nekaj odtenkov bolj sivo. Strinjam se sicer s Killianom Denisom (tako je ime podjetnemu Francozu), da je bolje, da te predmete nekdo uporablja, kot da jih preprosto zažgejo, a nekako dvomim, da se bo to resnično zgodilo.

Tudi pri več kot 30 stopinjah me zmrazi ob misli na nekaj drugega. Ljudje imajo očitno tako polno rit vsega, da ne le kupujejo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo, ampak zdaj potrebujejo še dodaten odmerek dopamina: kupili bodo torej nekaj, česar ne potrebujejo, pa sploh ne bodo vedeli, kaj to je.

V klimatiziranih prostorih brskamo po spletnih straneh, naročamo vsakovrstno ugodno robo, paketi romajo iz Azije in spet nazaj, enako oblačilo naročimo v treh številkah in dve ali kar vse pošljemo nazaj, manemo si roke, kako dober posel smo sklenili, pri tem pa nihče ne opazi, da je cena, ki jo že plačujemo, strahotna.

Medtem ko na udobnem kavču drsamo po ekranu, je zunaj vedno bolj vroče, na travnikih je vedno manj rož, okoli nas brenči vse manj žuželk, nad našimi čedalje bolj praznimi glavami pa vse redkeje slišimo ptičje petje. Vse svoje podatke smo v zameno za majico, ki stane pet evrov in jo bomo trikrat oblekli, potem pa zavrgli, predali nekaj lakomnežem, ki vladajo svetu. Vsak gleda le še nase in se briga zase, medtem pa nas neki čudni starci, ki so zavladali svetu, vodijo naravnost v katastrofo.

Ne tako daleč stran od nas, v Gazi, ljudje prav tako čakajo na pakete, s to razliko, da je v njih nekaj, kar nujno potrebujejo, hrana in voda. Medtem ko čakajo na nujno humanitarno pomoč, ki bi jim vsaj za nekaj trenutkov pregnala neznosno lakoto in žejo, so lahka tarča izraelskih vojakov. Danes, ko se je kača Ljubljančanov vila po Hali A, je v neki drugi vrsti življenje izgubilo 12 ljudi, 12 moških, žensk in otrok. Se lahko z nakupovanjem dovolj zamotimo, da pozabimo na to?