Dan zmage

Konec vojne si predstavljamo kot čas sreče – osvoboditelje, kako vkorakajo v osvobojeno mesto, in nasmejane ženske, ki nanje mečejo majsko cvetje, mornarja, ki na glavnem trgu poljublja neznano dekle. A ni bilo samo tako, stara celina je bila uničena, porušena, ponekod so mesta in vasi izginili z obličja zemlje, ljudje so izgubili očete, mame, sestre, brate, prijatelje, videli so grozljive stvari, o katerih niso nikoli več spregovorili.

Sovraštva je bilo še vedno toliko, da je zrak kar trepetal. Institucije so bile uničene, nič ni delovalo, vladal je kaos in marsikje je veljal le zakon močnejšega. Ko so zavezniki prišli v taborišča, niso mogli verjeti grozotam, ki so jih videli. Nekateri taboriščniki so se napol mrtvi peš odpravili proti domovini, ko so prišli domov, so jih marsikje – predvsem v Vzhodni Evropi – vaščani, ki so zasedli njihovo premoženje, kar pobili. O vsem tem mi je pripovedoval angleški zgodovinar Keith Lowe, ko sva se pred leti pogovarjala o njegovi knjigi Podivjana celina, v kateri opisuje Evropo takoj po koncu vojne.

Govoril mi je, kako so se nemški vojaki še dolgo skrivali po gozdovih, kako so se po pokrajinah potepale lačne sirote, ki so bile kot podivjane živali, kako so v nekaterih mestih po več letih skrivanja iz kleti in s podstreh prilezli Judje, ki že dolgo niso videli sonca. To je bil tudi čas krutega maščevanja, ponekod so se znova začele morije, etnično čiščenje, in množična skrivna grobišča so se spet polnila. Ni bilo veliko olajšanja. Sreča zaradi zmage nad zlom fašizma se je mešala s strahom in negotovostjo.

Ko je prišel čas obnove, so se politiki spogledali z intelektualci ter humanisti in začel je nastajati načrt za novo, boljšo in pravičnejšo Evropo. Vse samo zato, da se ne bi groza vojne še enkrat ponovila, pa tudi zato, ker je bilo toliko idej o boljšem svetu.

Eden od teh intelektualcev je bil veliki borec za človekove pravice Stéphane Hessel, ki je delal pri Organizaciji združenih narodov, in skupaj z drugimi je sestavil deklaracijo o človekovih pravicah. Podpiral je tudi alžirsko neodvisnost in Palestince v Gazi, bil je velik kritik Izraela. Pri devetdesetih je napisal drobno knjižico z naslovom Dvignite se!, v kateri med drugim opiše, kako se je po vojni začela gradnja nove Evrope, kako pomembne so postale vrednote, kot so svoboda, demokracija in enakopravnost. Napisal je, da je bilo takrat v porušeni Evropi zelo malo denarja, a vendar so začele države in politiki delati za javno dobro. Začeli so graditi socialno državo – brezplačne šole, univerze, bolnišnice, galerije, akademije. Vse te institucije so bile na voljo državljanom in so delale v njihovo korist. To je bil smisel nove politike. Kako je možno, se je spraševal Hessel, da je v sodobnem kapitalističnem svetu tisočkrat več denarja, socialna država pa izginja.

Stéphane Hessel, umrl je pred dobrim desetletjem, danes ne bi mogel verjeti, v kaj se spreminja svet. Institucije, ki jih je po vojni tudi sam pomagal ustanoviti in so nekoč po svojih najboljših močeh skušale vzdrževati mir in človekove pravice, so potonile hitreje kot Titanik. Izraelci že dolgo morijo v Gazi, ne da bi jih kdo ustavil, v Nemčiji je prepovedano govoriti o miru v Palestini, Putin si lahko dovoli vse, Trump je v nekaj mesecih razmontiral demokracijo v ZDA. Politika je pozabljen pojem, štejejo le moč, denar, nasilneži na oblasti, priliznjenci in boj za naravne vire. Inteligenca, empatija, skupnost, javno dobro, enakopravnost ali pogum so pozabljene vrednote. In vendar je morda prav čas okoli dneva zmage pravi trenutek, da se jih spet spomnimo.